Vragec…

Že sredi dneva, malo po prvem današnjem sprehodu, je kazalo, da je utrujena. Sama je zlezla na kavč, in odležala nekih dvajset minut, a za eno samo sekundo ni zatisnila oči…

 

Dan sva nadaljevala po njenih željah. In je bilo risanja, pisanja, zidala sva s kockami, kolesarila po dvorišču, guncala se je, pa je bila pri miru, relativno, samo za čas kosila. In ko sva se, zvečer, še na drug sprehod odpravila – na njeno željo sva pot podaljšala, za približno kilometer, na mojo skrajšala razdaljo, prek katere jo, običajno, nazaj grede nosim v breg, tekala sva po dvorišču, po večerji, se žogala v sobi, in sem bil prepričan, da je malodane do konca potrošila svojo dnevno energijo, pa bo zaspala, recimo, v pol ure, vendar…

 

Vragec, najdaljše uspavanje, v tem najinem skupnem tednu, je prihranila prav za zadnji večer! Dve uri je trajalo, da je zaspala. In sva se blazinala, jaz sem bil telovadna blazina, skakala je po kavču, veliko je bilo petja, smejala se je vse do krohota… kot da bi vedela, da do konca prihodnjega tedna ne bo tate ob njej, ko bo treba ajat. Čeprav ji nisem povedal, da bova jutri šla, za neko večnost, narazen…

 

K sreči se mi nikamor, in k nikomur, ne mudi, cucka lahko počakata, preden se, na verandi, zlekneta k nočnemu počitku, pa se ji zmorem posvetiti, in uživati v njenem početju. Ob nenehni skrbi, kakopak, da je ne bi razposajenost do buške pripeljala. Itak hitro, prehitro mine čas, ko je otrok majhen, in ko mu starš pomeni najboljšo družbo na svetu. Če ima takšno priložnost, seveda.

 

Še malo, pa bom šel k njej. Uro, dve še trdno odspi, kasneje pa – samo da čuti, da sem ob njej, kar večkrat preverja, pa spi kot bubica, celo noč… razen v primeru, da je komarice preveč ne popikajo, ali da je karkoli narobe z zdravjem…