Danes
sva pekla zavitek. Včerajšnji izziv, peka na žaru, mi, očitno, ni bil dovolj…
Saj je
pridna, bi bilo neprav, ko bi drugače trdil, a je težava v tem, da bi pri vsem
pomagala, in zlasti pri tistem, čemur ni dorasla…
Začetna
faza je problematična, sama izdelava zavitkov, ko pa so enkrat le-ti na
pekačih, takrat najhujše težave odpadejo. Zato pa se, med peko, neke druge
pojavijo, denimo želja po tem, da greva pa-pa, na sprehod. Pa narediva kompromis,
in kolesariva po dvorišču, tata pa, vsake toliko, uro pogleda, in v pečico…
Popoldne,
ko sva čakala, da zavre voda za marelične knedle, sva večino zavitkov spravila
v pakete, in jih odnesla v zamrzovalno skrinjo. V njej jih je sedaj deset, kar zadošča
za vsaj dvajset efektivnih dni najinega sladkanja. Dva zavitka sva zunaj
pustila, za sprotno uporabo…
Lepo se
je najedla, in je tudi guganje sledilo, v senci, po kosilu, in so komarice
izrabile priložnost. Zadošča, da je Mala minuto zunaj, pa jo že (po)pikajo…
Krog
sedme, ko je vročina malo popustila, sva tvegala, in šla na sprehod. In se je
splačalo, piki so bili poplačani z dobro voljo tatine Pikice, navadnega
driskača, lepih, toplih, milih, iskrenih modrih očk. Sere sračkaste!
Blum-blum
je odpovedal. Prišla sva do pašnika s konji, ko se je nosilec prednjega kolesa
odlomil od ogrodja. In sva se, nazaj grede, ustavila pri »stricu« sosedu, da ga
vprašava, komu bi kolesce nesla, in je sosed povedal, da bo on poskrbel za
popravilo.
Bilo je
nekaj solzic, ko sva blum-blum pustila pri njem, a so se hitro izsušile, ko sem
pojasnil, da gre kolo samo k zdravniku… in ko sva se v drugo smer na sprehod
napotila, proti Brežicam ter vse do gozda. In je imel tata to čast, da je nazaj
grede v breg crkljavo rito nosil…
In,
zanimivo – po novem nama tudi mače naproti teče, ko ugotovi, da se vračava
domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar