Crknjen.
V sedemnajstih dneh me je Mala skorajda »uničila«. Sem ji dejal, v šali,
kar-ni-večji-uspelo-to-bo-manjša-dokončala…
Danes
sem, po tem, ko sem se malo pred tretjo vrnil, nekaj malega opravil, za kaj več
pa mi je volje zmanjkalo. Počivam, bolj ali manj, in se nase jezim. Ali pa iz
sebe norčujem, se sebi posmehujem… kdo bi vedel. Nekaj od tega zagotovo.
Jutri
imam namen pospravljat. Bo treba prah pobrisat, pred tem vse posesat, kuhinjo,
temeljito, v red spraviti. V sredo grem najprej v nabavo, nato pa bom čas
namenil kuhanju, in peki. Segedin sva malodane do konca pospravila, od zavitka
sta samo dva paketa ostala. Premalo, krepko premalo, za takrat, ko se Mali zahoče,
in je ješča.
Sem se
odločil, da bom delal nek poskus, s tem zavitkom. Najprej sem jabolčnega pekel,
dokler so bila domača, nešpricana jabolka, nato figovega, zdaj pa bom
kombiniral, fige in kakije. Oboje ima rada, oboje je sladko, in zdravo…
Ja,
omenil sem sladko, in se, v hipu, spomnil na obstoječ, in predvsem moden,
zdravstven trend, ki nasprotuje pretirani uporabi sladkega. Bentiš, generacije
smo odraščale ob čokoladah, bonbonih, ne vem čem vse ne, pa zdravstveno stanje
še vedno nespremenjeno ostaja – butast duh v bolj ali manj nezdravih telesih.
Živetvena doba pa se podaljšuje…
Ni
težava v tem, kar ješ, krepko večja težava je v tem, koliko poješ, ali se
bašeš, nažiraš, ali ne, in zlasti v tem – porabiš energijo, katero telo tvori
na temelju vnesene hrane?! Če jo, potem jamčim, bo sladkor tako hitro šel »skozi«,
da ne bo prav nič škodoval! Tudi zobem ne, če skrbiš zanje, seveda.
Nekoč
sem dospel prek stotih kilogramov. Zahvaljujoč »lepemu svetu«, kakopak, in
mojemu odzivanju nanj. So me določene zadeve daleč pripeljale, pa sem moral,
kasneje, s samim seboj razčistiti, odpraviti nakopičeno, in se, znova, zagnati
naprej. Ja, mi je uspelo, celo tako, da sem v mesecu dni shujšal, ob čemer sem
jedel gromozanske količine, in to samih redilnih zadev, od krompirja, do
testenin… in mi tudi čokolada ni do živega prišla. Odtlej imam konstantno težo,
pa – ko me prime, da bi se sladkal, jem, kar mi pod roke pride, od čokolade,
prek piškotov, do zavitka. In se prav nikjer ne pozna. Če pa bom zaradi tega
kak teden dni manj živel – hudiča, kje pa sploh je, nekdo, ki mi jamči dolžino
obstajanja? Jutri mi lahko lončnica na glavo pade, ali kak strešnik, pa me ni…
Ja, jaz
pa Mali dam tudi sladkarijo, da poje, zlasti takrat, ko ji neka bolezen, na
primer, apetit odvzame, in ničesar noče jesti. Za rast, za gibanje, za sam svoj
obstoj in predvsem za boj proti bolezni pa potrebuje energijo! In raje vidim,
da poje neko čokolado, ali čokoladno kašo, pa zavitek, ma, naj ji tudi nekaj
bonbonov tekne, samo da ni praznega želodca! Itak pa imava navado, je že del
najine običajne ceremonije, po vsakem obroku, da dobi tudi skodelico, in v njej
žličko sladoleda. Njenega »kagole«-da.
Ni komentarjev:
Objavite komentar