Kjer obstaja dejanski imeti-rad...

Kjer obstaja dejanski imeti-rad, tam ni rutine, ni »to moram«, ni »kaj v zameno dobim«, ni dneva, ki bi se iz prejšnjega ponavljal, pač pa je vsak povsem nov, svež, neponovljiv.

 

Kjer obstaja dejanski imeti-rad, tam ni le delitev strehe, posode in, morda, postelje, tam prednjači tisto kar zmorem dati, in je tisto kar mi je dobiti zadnja stvar, ki je pomembna.

 

Kjer obstaja dejanski imeti-rad, tam ni časa, z izjemo nekega nujnega, neizogibnega, katerega bi vsak zase, in po svoje živel, pač pa je izključno čas, katerega živiš skupno, z imeti-rad.

 

Kjer obstaja dejanski imeti rad, tam ni čakanja na trenutke, ure, dneve, da se v oddaljenosti razbremeniš, spočiješ, tam sleherni trenutek, ki se v razdvojenosti izkazuje, komaj snidenje dočaka.

 

Kjer obstaja dejanski imeti-rad, tam se spontano spontanost izkazuje, tam ni ne zle besede, ne molka, dnevnega, tedenskega, ne zapiranja v svojo sobo, tam tuja bolečina bolj od lastne boli.

 

Kjer obstaja dejanski imeti-rad… kjer obstaja, ko obstaja, dokler obstaja. Ko se na glavo obrne, ga ni, in ga pravzaprav tudi biti ne more.