Nimam veliko, čeprav ogromno…

Da, ne samo precej, pač pa ogromno imam nečesa tistega, česar obči ne premorejo, in nikoli ne bodo premogli, ker, preprosto, do tega seči niso zmožni. In jim to, prav radi tega, ne predstavlja neke vrednosti, daleč od tega, kajti – kako ti bo vredno nekaj, česar niti poznaš ne, sploh ne veš, da obstaja?!

 

Po drugi strani imam malo, če sploh kaj, tistega, kar njim šteje, meni pa sodi v razred nič posebnega. Med tisto, do česar se vsakdo lahko dokoplje, v kolikor se dokopati nameni. Tako da…

 

Ko slišim, kogarkoli, in kar nekaj jih je bilo, doslej, ki govori o tem, kako sva si podobna… ti meni ne moreš biti, nikoli, še od daleč ne, podoben, medtem ko jaz ne želim biti podoben tebi. Celo tako lahko zapišem, da mi nek notranji čut prepoveduje, da bi se v takšno podobnost že skušal podati, kaj šele, da bi do nje dospel.

 

Mravljica gleda metulja. »Kako sva si podobna, oba imava noge, glavo, telo, rit…«.

Metulj si vzame nekaj časa za razmislek, da bi ugotovil, kako bi mravljici odgovoril, se malo počoha, po bradi, potem pa: »Res je, čeprav, veš, ti si obsojena na tla, in boš vedno na tleh ostala, dočim se jaz lahko pod nebo podam.«