Preveč
piha, pa se ne mislim igrati, izzivati, da bi, ob virozi, še pljučnico staknil.
Potem ne bi mogel za Malo skrbeti, potem ne bi mogla biti tu…
Sem pa
zato opravil opravke, in nabavil potrebno. Na osmih koncih sem bil, od banke,
do lekarne, od trgovine z igračami, do trgovine z orodji… in – dokler sem se
vrnil, pa vse pospravil, in izdatke zabeležil, je minilo vsaj tri ure in pol…
V
lekarni sem že hotel plačati, ko me je uslužbenka vprašala, če lizik ne bom
vzel. Jih je namreč že zaračunala, vedoč, da jih, praviloma vedno, vzamem,
kadar sem pri njih. Prav, pa jih bom, sem odgovoril, jih je nekaj še doma, a
kruha ne jedo. In sem vzel dve. In je bil spet problem, ona mi je namreč zaračunala
neko običajno, povprečno količino, tri. In je že začela razmišljat, da bi račun
stornirala, ter novega izdala, ko sem našel hitrejšo rešitev – segel sem po
tretji liziki. Tako da, Malo, tudi zaloga »lizeka« je dostojno obnovljena.
Danes
sem, potemtakem, na »prisilnem dopustu«. Bi resda lahko pospravljal, po hiši, a
kaj, ko so mi takšna opravila nekakšno nujno zlo, in se moram nanje pripraviti,
psihično, vsaj dan prej. In tudi ne bo škodovalo, če bom vneti mišici dopustil,
da vsaj malo okreva, in virozi, da po svoje opravi, kar ima za opraviti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar