Bližje, a tako predaleč…

Odpeljal sem Malo. Po novem ima začasno bivališče v Brežicah, deset kilometrov stran od mene, in od svojega doma. In je malodane na dosegu rok, a, še vedno, tako daleč, predaleč od objema…

 

Tokrat sva skupaj preživela devet dni, in me je dodobra izmozgala. Je zahtevno, zelo zahtevno bitje, jaz pa ji skušam, v največji možni meri, ugoditi. Kasneje ji drugi ne bodo, vsaj tako ne, še zdaleč ne tako. A imava tudi konfliktna stanja, kajti tudi njo skušam usmerjati tako, kot sem starejše. Da se zaveda preprostega dejstva, da ni sama na svetu, da se svet ne vrti krog nje, da mora tudi druge upoštevati, njih potrebe, želje, sanjarjenja. Kakopak, tiste druge, ki so, zaradi tega, kakršni so, upoštevanja vredni!

 

Že od mladega, zelo mladega sem sanjaril tudi o dveh stvareh. O tem, da bom našel osebo, s katero bom preživel slednji trenutek svojega življenja, jaz njej, ona meni v oporo, v pomoč, v tovarištvo. In o tem, da bodo moji otroci, tudi takrat, ko odrastejo, in se »na svoje« podajo, živeli v neposredni, moji, bližini, pa da bo neskončno trenutkov, katere bomo smeli družno preživeti.

Ne prvo, ne drugo, se mi ni uresničilo. Nasprotno. Zelo nasprotno.

 

Že kot gimnazijec sem izbiral imena, s katerimi bom poimenoval svoje otroke. Več kot deset let pred tem, preden se je prvo dete rodilo. Pri Mali pa…

 

Vem, povprečnežu, nekemu vse-vedočemu se bo čudno zdelo, celo nemogoče, to, kar bom sedaj zapisal, a kljub temu: pri Mali temu ni bilo tako. Niti vedeti nisem smel, da prihaja na svet, niti sekunde mi je ni bilo dano pričakovati! Šele po njenem rojstvu sem izvedel, da je, da obstaja, in kako ji je ime…

 

Kakorkoli že, kaže, da sem nekaj zelo hudega naredil, v svojem življenju, nekomu, da me »življenje« tako »nagrajuje«! Pri meni, vsaj večinoma, ne velja tisto obče, da se dobro z dobrim vrača, pač pa velja povsem drugače – izrabi dobroto, ki se ti daje, do konca, požri, do konca, nek imam-te-rad, in nato, ko se istega naveličaš, preprosto, izserji požrto!

 

Ja, veliko, krepko preveč jih je bilo, sem jih spoznal, kateri so »vedeli«, da smo »prijatelji« takrat, vedno, redno in dosledno, ko so me potrebovali, ko pa so zmogli brez mene, sem bil pa zadnja-luknja-na-piščali. Če sem to »srečo« imel, kakopak, da sem se, sploh, na piščali (še) znašel. In sem takšne, s časom, tudi »odslavljal« od sebe, se naučil poreči tisti »ne«, ko sem bil, spet, poprošen, da bi neko pomoč izkazal, čeprav so bili, vsi po vrsti, užaljeni, pričakujoč, da bom, ponovno, dneve, tedne, tudi mesece svojega časa, svojega življenja namenil predvsem temu, da bom njim reševal, lajšal, lepšal. In tudi bi, ko bi vsaj na kanček neke recipročnosti naletel, ko bi tudi oni, vsaj malo, podoben odnos do mene izkazovali, kot sem ga jaz do njih. Ne, dobro-se-z-dobrim-vrača velja samo v primerih, ko zmoreš to »dobro« tako sproti, mimogrede izkazati, ne da bi se, radi njega, samemu sebi odpovedoval! Sicer pa velja tista, ki o dobroti-siroti govori. Pa še o čem, v povezavi z njo, denimo o neumnosti…

 

Kakorkoli že, do konca prihodnjega tedna je »začasno bivajoča«. Jaz pa gledam njene igrače, vsepovsod razmetane, in si prigovarjam, da bo že še čas, da jih pospravim. In njen »mene« ušesa lovijo, tudi ujamejo, čeprav ga zares ni slišati. In videti iztegnjenih ročic, ki hitijo v to, da bi jo dvignil, v naročje vzel. In se mi, ob tem, tudi k starejšim mojim misel poda, pa se v hipu zaslišim v nekem svojem jebem-ti-život, in kdo-ti-je-kriv-ko-si-idiot, želeč, tudi tokrat, misli preusmeriti, in, tudi tokrat, preživeti. Predvsem spoznanje o »lepem«, »dobrem«, »iskrenem«… kaj vem kakšnem vse svetu, kakršen je meni bil v spoznavanje dan, in kakršen mi je sanje, tudi tiste mladostne, do konca potolkel.

Njena posteljnina je v pranju. Da bo naslednjič, ko pride, v dišeči ajala… kasneje pa, ko dnevna zvezda malo popusti, se bom košnje lotil. Že res, da delo krepi, in tudi krepa, a je res tudi to, da zmore, vsaj tu in tam, in vsaj malo, misli preusmeriti.

 

Ja, res je lepo življenje, če si kamen, ali če vsaj to znaš, da ti je v goltanju smisel obstajanja izkazan, pa imaš, ob tem, tudi srečo, in se ti v goltavost dovolj ponuja!