Na nebu srce

Na nebu oblak, v podobi srca…

so moje uspešno pobili…

nalahno drsi prek modrine neba,

nek vetrič v podobo mu sili…

 

Na nebu celo je moteče srce,

pa delček za delčkom ugaša,

še malo, pa vse mu moči izpuhte,

le kdo po željah ga povpraša…

 

Ni Zemlja, nebo ni, da v toplem žari,

da sveti, in sanje prebuja,

povsod so prikazni, povsod se zveri,

njih žrela pa srcu so tuja…

 

Na nebu oblak, bil, v podobi srca.

Do konca ga je razdejalo.

Pa kaj, le oblak, na praznini neba,

nikdar več ga nič ne bo žgalo…