Čemu, in za koga?!

Iz dneva v dan isto, kopica praznine,

kazalcem slediti, čakati, da mine,

pa vse pogosteje se misel priklati:

Do kdaj, in kako, bo zdržati?!

 

Obilica dela. Je v delu uteha.

Nemoč, kadar volja se trudna upeha.

A v vsakem trenutku, kot prava nadloga:

Čemu, in pa zlasti – za koga?!

 

Kar včeraj postavi, to danes podira.

In čas, ki, kot voda, z obraza izpira.

Vse manj nekih upov, želja, in snovanja:

Le v čem je namen potovanja?!

 

Do cilja dospeti? Na cilju poide.

Ni treba hoditi, do tja vsakdo pride.

Če pa je pomembno na pot se podati:

Le kaj je na njej še iskati?!

 

Lepote življenja? V čem, zgolj v biti?!

Si s praznim praznino domnevno krasiti?!

Saj nisem žival, neka skala, lišaj...

obenem pa – komu, predvsem, in zakaj?!