Sinoči
sem šele krog tretje zaspal. Ne vem, radi Lune, ki se je lepo okroglila… zaradi
misli, ki so v dramljenje silile… zaradi dražesti življenja, s katerimi me
le-to radodarno daruje… ne vem, in sploh ni pomembno, do tretje, pač, nikakor
ni šlo. In sem se bal, da bo Malo zgodnje, da se ji bo dan že okrog šeste
prikazal, a je, na mojo srečo, povsem drugače izpeljala, svojo noč, da sem jo,
na koncu, malo po deseti z risankami zbujal…
Danes
sva še en pekač zavitka spekla. In je s takim veseljem sodelovala… pomagala je
držati palični mešalnik, da sva nadev pripravila… pomagala nadev razporejati po
testu, cimet in rozine potresati… ja, zlasti pri rozinah je bila dejavna, kar
nekajkrat sem ji kupček stresel, na mizo, za njeno »osebno uporabo«…
In je
bilo še vedno dovolj časa tako za guncanje, kot tudi za »lopatkanje« v senci
slive… preden sva okrog pol tretje vročini ubežala. Za uro in četrt, potem pa
sva se priprave kosila lotila. In nama je v celem dnevu uspelo celo z enim
samim »merjenjem moči« preživeti, merjenjem moči med njeno trmo, in mojo, oziroma,
ko bi po starševsko zapisal: med njeno voljo po ne-uboganju in mojim
pričakovanjem po uboganju. Pa ji rad puščam odločanje, kolikor je le moč, a ko
gre za, denimo, kombinacijo sonce in klobuček in glava, takrat – pardona ni! Se
znava pa zelo hitro spet objeti, in smejati, kot da ničesar neprijetnega pred
tem bilo ne bi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar