Nepomemben jaz…

Zavedam se, da sem večini, absolutni večini, popolnoma nepomemben. Še ve ne, ta večina, da obstajam. Objektivna zadeva, potemtakem dejstvo. In je tako tudi prav, ker – bi se o sebi povprašal, zelo, ko bi na vsakem vogalu o meni vedeli…

 

Zaradi tega dejstva z lahkoto živim, se radi njega prav nič ne nerviram, obenem pa se zavedam, da pa obstajajo neki sila redki, katerim pa sem pomemben, celo pomembnejši, kot zmorejo, v danih okoliščinah, misliti, čutiti, vedeti. In se jim bo to, koliko sem jim pomemben, izkazalo šele takrat, ko – me več ne bo. A bo takrat meni, in zame, to povsem nepomembno, obenem pa tudi njim, in zanje, ne bi smelo predstavljati večjih težav, kajti za nazaj se tako in tako ničesar ne da spreminjati…

 

Takšno je, pač, življenje. In kadar je pamet preveč pametna, takrat zmore zgolj za nazaj ugotavljati, pa še takrat je to ugotavljanje dokaj sporno, vprašljivo. Pa je, običajno, potrebno izgubiti, da (iz)veš, kaj si imel. Ko bi veroval, bi zapisal, da bog s tem svojo prefriganost izkazuje, in na nek način tudi kaznuje…

 

Jaz vem, kdo mi pomeni, vem, kdo mi je pomenil, in vem, kdo mi nikoli niti malo ni bil pomemben. In mi je bilo zanj povsem vseeno, pa če obstaja, ali pa ga, preprosto, ni. In za marsikoga, ki je bil prepričan v to, da mi pomeni, celo nekaj več, denimo toliko, da brez njega niti zmogel ne bi, a se je izkazalo, da mi ničesar ne pomeni, lahko zapišem, da je doživel »rahlo« presenečenje ob tem. So pa, kakopak, tudi določeni, ki mi, še vedno, pomenijo toliko, da njih pomena niti izraziti ne znam, pa čeprav so že dolgo pokojni, in meni le v meni bivajo…

 

Čemu sem sploh zastavil s tem zapisovanjem?! Morda zaradi tega, da ob »vele-pomembnih«, ki so prepričani v lastno »vele-pomembnost«, poudarim to, da obstajajo sila različna merila, za vse, in za slednjo, stvari, pa se zna celo (vele)pomembnost v trenutku izkazati kot nekaj povsem zanemarljivega, nadomestljivega, v pozabo oddanega… in obratno – kar se mi danes nepomembno zdi, lahko jutri usodno na moje življenje vpliva.

Na eni in isti hrbtenici nosim eno glavo, in na njej en obraz, še vedno, in mi, domnevam, to ne bi uspelo, tekom vseh mojih let, ko neke vrednostne lestvice ne bi imel čvrsto zasidrane v svojih pojmovanjih. In bi, kot večina, skakal od enih nekih »junakov«, do drugih, pri čemer mi, zares, nobeden med njimi niti malo vrednega ne bi predstavljal. Kako tudi bi, ko pa tam, kjer meril ne postavlja etičnost, pač pa jih postavljajo večna glad, zavist, škodoželjnost, sebičnost, neumnost… vloge »junakov« dokaj klavrne podobe zavzemajo?!