Na
svetu tako je, da istost vkup vleče,
v drugačnosti
je le prevelik odklon,
pa
vsaka slonica dospeva do sreče,
takrat,
kadar družbo spočenja ji slon…
Gre
prasec s prasico,
in pes,
bojda, s psico,
kako bi
drugače, je mački mačkon,
tapirka
s tapirjem,
skovirka
s skovirjem,
dišeče
ne sili v drekast nek vonj…
Nasprotja
se trejo, nasprotje odbija,
nasprotje
po svoje nasprotno želi,
dobroti
ne prija, kjer je hudobija,
in tam,
kjer sebičnost nenehno cveti…
Na nebu
je zvezda,
pod njim
ptičja gnezda,
na tleh
pa, kar níkdar se z njih ne poda,
srce
zna topliti,
kjer s
srcem sme biti,
le duši
se duša v objemu preda…
Kjer
nič se izkaže,
tam z
ničem se maže,
so
sprijena pota le sprijenim čar,
baraba
z barabo,
nerabno
z nerabo,
nasprotja
pa zmorejo zgolj do utvar…
Le
prasec s prasico
ima veselico,
vse kar
je ne-svinjsko od njiju beži,
pizdunom
v usluge
so
kurbe, vlačuge,
še bog
si pred njimi zatiska oči…
Na
svetu tako je, da istost vkup vleče,
praznina
s praznino lepo gre v korak,
pač,
smrad je le smrad, in mu prija smrdeče…
v
nasprotjih pa skupnost iskat zna – bedak!
Ni komentarjev:
Objavite komentar