Psihosomatske bolezni…

Včasih razmišljam o tem, kako bi me določeni radi podučili o dobroti, in predvsem o njenem pomenu, mestu v konkretnem okolju, in to takšni, ki še zdaleč, in nikdar, niso počeli zadev, s katerimi sem se sam izkazoval, nudeč pomoč nekaterim. Takšni, ki sicer pomagajo, kako ne bi, sproti, in celo malo dlje, a da bi se lastnim življenjem dobesedno odpovedovali za to, da bi drugim vrata odpirali…

 

Psihosomatske bolezni so zelo zanimiva stanja, katera se lahko izkazujejo v sila različnih podobah, med katerimi so, na primer, tudi (popolna) izguba spomina, oslepelost, oglušelost, onemelost, ohromelost, lahko delna ali celovita…

 

Da, prav zanimiva stanja, celo »zabavna«, v kolikor si pristaš t. im. črnega humorja, kajti te bolezni se izkazujejo v telesu, oziroma skozenj, bodisi v posameznih delih, bodisi v posameznih organih, čeprav vzroki teh bolezni niso neposredno materialne, potemtakem telesne narave. Nasprotno, vzroki psihosomatskih bolezni so v tistem nematerialnem, neotipljivem, v psihi, v njenih stanjih, v okvarah oziroma boleznih (dlje časa trajajoča okvara je pojmovana kot bolezen). In so ta stanja »zabavna« zaradi tega, ker jih lahko zdravniki splošne prakse, ali določeni specialisti za telesne bolezni, »zdravijo« leta dolgo, preizkušajo različna zdravila, a do izboljšav (kaj šele do odprave psihosomatske bolezni!) nikoli ne bodo dospeli! Nasprotno, kljub njihovemu »zdravljenju« se bo bolezen samo krepila, stanje se bo slabšalo…

 

Imel sem priložnost srečati se z nekaj takšnimi boleznimi, in vse so bile »zdravljene«, in tudi s pomočjo teh bolezni sem dospel do spoznanja, da razumem, znam in zmorem delovati v smeri njihovega odpravljanja. Preko (psiho)terapije, seveda. Da, kot laik, ki se nikoli za to področje nisem neposredno izobraževal, sem odpravil, brez ene same tablete ali nekega medicinskega preparata, drugega, kar nekaj psihosomatskih obolenj. S katerimi so se poprej zdravniki, potemtakem (iz)šolani, leta dolgo zaman borili...

 

Resnici na ljubo nisem neposredno učinkoval na te bolezni (tako, kot so to skušali početi zdravniki), pač pa sem (vse kronično = dlje časa, nenehno, konstantno trajajoče) razne slabokrvnosti, omedlevice, izgube spomina, nespečnosti, migrene, mišične zakrčenosti telesa, ne-čutenje toplote v rokah, želodčne težave… odpravil na posreden način, tako, da sem – odpravil njihove vzroke, potemtakem psihična obolenja. Bojda je tako, da če odpraviš vzrok, nečesa, česarkoli, potem tudi tisti nekaj, kot posledica, samodejno odpade…

 

Terapevtsko delo je sila zanimivo, obenem pa, če ga počneš tako, kakor sem ga jaz (ki sem ga skušal početi tako, da bi bilo za obravnavano osebo čim manj boleče, in da bi, obenem, v čim krajšem času prišlo do izboljšav), je tudi sila zahtevno in naporno, dobesedno, tudi za terapevta, izčrpavajoče…

V nekih svojih prejšnjih letih sem celo razmišljal o tem, da bi se terapevtskega dela poklicno lotil, a teh misli, k sreči, svoji, nisem udejanjil. Še več, nekaj let kasneje sem se »zapermejdušal«, da bom, če sploh, takšno pomoč nudil samo meni ljubim posameznikom, v kolikor bi se potreba po takšni pomoči pri njih izkazovala, in v kolikor bi si želeli prav moje pomoči. Med ostalim sem dospel tudi do nekaj izkušenj po vprašanju »hvaležnosti«, in spoznal, da je marsikdaj bolje delovati po načelu gledam-vidim-vem-znam-a-naj-teče-kakor-teče, kot pa tujim težavam dajati prednost pred lastnim življenjem. Pardon, pred preostankom lastnega življenja. Čeprav…

 

Še nikdar nisem na tak način deloval, vselej sem skušal ustreči, če sem le zmogel (do takrat, pač, ko sem ugotovil, da nevrednim pomoči ustrežem), pa se utegne, domnevam, tudi takšno moje spoznanje, vsaj tu in tam, na težkih preizkušnjah znajti.