Nerad po pomoč...

Nerad prosim, kogarkoli, za karkoli. Se mi je sicer že zgodilo, da sem, a vselej težkega srca. Težko mi je druge s svojimi problemi obremenjevati…

 

Tudi denar sem si že izposojal. Kako to pekli, vsaj mene! In vsakič me muči, to izposojeno, dokler ga ne vrnem. Pa gledam, da to čim prej naredim, v okviru možnosti, seveda. Obenem pa…

 

Koliko jih je, ki zmorejo, brez slehernega zadržka, prositi. Kadarkoli. In se jim zdi popolnoma normalno, to, da naprošenega s seboj, s svojimi težavami obremenijo. Celo zameriti znajo, če s pomočjo odlašaš, kaj šele, če je ne izkažeš! Oni, pač, potrebujejo, in ti si tu, da rešiš tisto, česar sami niso zmožni. Ne nazadnje – svet se krog njih vrti…

 

Tudi sem bil deležen tega, da mi je nekdo ponujal pomoč, ne da bi sam o njej eno samo črko dahnil. In sem bil, objektivno, v stanju, v katerem bi mi pomoč še kako prav prišla, a sem jo odklonil. Se najde, marsikdaj, nekaj, čemur se lahko odpoveš, vsaj za nekaj časa, pa čeprav taisto sodi v nujne življenjske potrebščine, pa – dokler obstajajo »notranje rezerve«, in si zmožen samostojne hoje skozi življenje, do tedaj, pač, ohranjaš svojo samostojnost, če želiš, svojo svojskost! Katero pa je, pred tem, za ohranjanje, potrebno imeti, kakopak.

 

Obči radi določene izreke navajajo, zlasti tiste, ki niso na njivah občosti zrasli. In med temi izreki je tudi »kdor z malim ni zadovoljen, večjega vreden ni«. Oni z malim nikoli niso zadovoljni, in je dejstvo, da, objektivno, večjega vredni niso, a kljub temu hlastajo, v nedogled. Nikoli jim ni dovolj. In vedno vidijo tisto, kar nek drug ima, nikoli pa se ne povprašajo o tem, kako je ta drug do imetja dospel. In jim je, v končni fazi, tudi popolnoma vseeno za izvor imetja, za način, na katerega do njega dospejo, samo da dospejo. Pri drugih pa…

 

Moti jih bogastvo, motijo jih bogataši. Hkrati pa zavidajo nekim poslovnežem, bankirjem, nekim »slavnim«, ki se dokopljejo do abotnih, skrajno bebastih količin nekega materialnega imetja, katerega za svoja obstajanja, bedna, brez slednje vsebine, sploh ne potrebujejo. In bi tudi sami imeli, bi tudi sami bili bogati, čeprav… jih motijo bogastvo in bogataši.

 

Je hudič, kadar si nagonsko, ne-razumsko bitje, in se niti samega sebe nisi zmožen zavedati, kaj šele, da bi neko zaokroženo celoto kot celoto, dejstvom ustrezno, zmogel videti, in, posledično, razume(va)ti!