Odtekam

Odteka mi dan, in mesec, in leto,

odteka prav vse, kar bilo je spočeto,

odteka mi svéto, ostaja ne-svéto,

da bi mi bilo vse do konca prekleto!

 

Odtekel je čas, odteklo stremljenje,

odteklo mi pravzaprav je vse življenje,

kar sanje hotele so, da bi gradile,

so neke pošastne podobe izpile.

 

Rojen, bojda, v upe, a v nič se spreminjam,

se sicer upiram, a vztrajno izginjam,

si brzdam hotenja, in vlečem zavore,

težko je, še težje, brez slednje opore.

 

Odteka mi volja, vse manj je koraka,

vse svoje življenje sem izven svinjaka,

z njegovimi nočem, nikdar si želel,

sem raje odtekal, sem raje trpel.

 

Tolažil sem srečo v iskanju vsebine,

a slednja tolažba brez temeljev mine,

spoznal, kar bilo mi je dano spoznati,

mi ni več iz česa poti tlakovati!

 

Odteka mi dan, in mesec, in leto,

vse manj me ostaja, vse več je izžeto,

nešteto sem jih že k hudiču poslal,

ko bom še poslednjega, v miru bom spal.

 

Odteka mi dan, in mesec, in leto,

mi slábo dajano, za dobro vzeto,

pa gledam v čašo, ki vse bolj se prazni,

na srečo, ker mi že dovolj je golazni!