»Praznično« delovno…

Noč sem preživel s prijateljicami, z mislimi, pa niti za sekundo nisem očesa zatisnil. In me je mikalo, da bi že ob petih »zavihal rokave«, vendar nisem, zaradi sosedov. Že tako upam, da nisem koga ujezil, s tem, ker sem koso nekaj minut pred sedmo zagnal…

 

Kar precej sem uspel pokositi, v petih urah efektivnega dela. In je bilo zlasti »zabavno« na spodnjih dveh terasah, kjer je trava tudi do meter višine dosegala. V bistvu je, zaenkrat, samo neke dve tretjine najbolj pasje nabrežine ostalo nepokošenega, na delu pod hiško, in bi tudi to pokosil, ko ne bi nekaj časa odstranjeval delčka ograje na nekdanji njivi. Je hudič, s to ograjo, spodnji del je zemlja ujela, pa skozi mrežo raste vraga in pol. In je še najbolj zoprno s tisto šopasto travo, je treba izkopati najprej mrežo s travo vred, potem pa še travo, z njenim koreninjem, iz mreže, tako da – ja, deset centimetrov po deset centimetrov, čas pa neusmiljeno teče, za to, da v njem nekaj metrov ograje odstranim…

 

Vmes sem se v hišo napotil samo enkrat, da sem z očal umil zalepljene delčke trave, v miru eno pokadil in novo steklenico mešanice odnesel k žejni kosi. Pa da sem sproti na telefonu preveril, če me je kdo klical, mi sporočilo poslal…

 

Danes je bilo kar nekaj, teh klicev in sporočilc. In je tudi odgovarjanje nanje nekaj časa vzelo. A je bilo potrebno, kaže izkazano pozornost upoštevati, čeprav – vsi, s katerimi sem se danes pogovarjal, menijo, da mi današnji dan pomeni več, kot mi dejansko. In sem se naslišal tistega veliko-sreče, ter se uspel zadržati, da nisem, na te želje, v svojem slogu odgovoril. Recimo vsaj ironično. Nisem, vsem, ki so me hoteli slišati, »nekaj pomenim«…

 

Popoldne bom prelenaril. Roki in hrbet potrebujejo počitek, jaz pa ne potrebujem vnetja mišic. V kolikor bo namreč v prihodnjem tednu vreme kolikor toliko prizanesljivo, bi rad celotno površino pokosil. Da ne bo potrebno Mali reči ne-tja-pa-ne-bova-šla-ker-je-visoka-trava… Pa tudi nekaj ograje, začete, bi rad še odstranil. Kdo bi ga vedel, morda me tudi možakar z drvmi preseneti. Je takšne vrste kujon, da vselej »upošteva« moje želje glede tega, kdaj naj pripelje polno prikolico, dejansko je pa tako, da – ko vidim traktor pred hišo, vem, da je drva pripeljal. Ko njemu ustreza, časovno, kakopak. In če mi jih zares pripelje, potem za eno prikolico potrebujem vsaj dva dneva, da je vse ne-vem-kolikokrat-preloženo, razcepljeno, po potrebi skrajšano, in zloženo pod streho…

 

Maloprej sem se najprej navzven osvežil, pod tušem, sedaj se tudi navznoter. Sem kratkega natočil. Prija, ko zareže v grlu, kot bi mi hotel besedo odvzeti. A mu je ne dam. In prija, ko se toplo, za nekaj časa vsaj, po prsnem košu razlije. Še zlasti ob dimu…

 

Ja, tudi o tem sem poslušal, danes, da je potrebno na zdravje paziti. In mi je prijatelj razlagal, pet let je starejši od mene, katere vse preiskave je opravil v zadnjem mesecu in pol, in katere ga še čakajo. Ej, mladenič, sem mu dejal, nikoli se z dolžino svojega življenja nisem obremenjeval, ko me pobere, bo, najbrž, že prav.