Zgolj dan…

Zgolj dan.

Nič več, in prav nič manj.

In čas, ki leta šteje.

Že dolgo v njem ni več snovanj,

že dolgo nič ne greje.

Zgolj dan.

Nič več, in prav nič manj.

Le farsa, burka neka.

Čim prej naj ga odnese stran

življenja blatna reka.

Nekoč… ah, kje je ta nekoč,

ko upe sem še hranil,

jim zbujal željo, voljo, moč,

in jih pred svetom branil,

nekoč bilo je drugo vse,

mi dan je znal zapeti,

sedaj pa – da le mimo gre,

ko mi hiti odšteti…

Zgolj dan.

Nič več, in prav nič manj!