Tato buba…

Tato buba, Malo pravi,

kadar mi v roké strmi,

in z dotikom se odpravi,

da, prav nežno, pogladi…

 

Zdrav dotik, prek bolečine,

v njenih očkah tožen spev,

za trenutek vsaj vse mine,

hipec je toplo objel…

 

Tato buba, dete milo,

buba, še kako boli,

kar očem se je prikrilo,

ker globoko se godi…

 

In tega ni moč gladiti,

trajne rane so gorja,

so, ki znajo ti pobiti

radost duše in srca…

 

Tudi tebe bo bolelo,

bolje, kot da ti boliš,

ko se ti bo razodelo

v čem sanjariš, v čem živiš…

 

Naj čim manj ti bo spoznati,

čim več smeha preko lic,

sonca na cvetoči trati,

čim več radospevnih ptic!