Zmaga!

Včeraj popoldne, je že bolj na večer kazalo, sem se lotil nadaljevati z odstranjevanjem ograje, na nekdanji njivi. Za spremembo sem uporabil drugačno metodo, in sem, namesto, da bi v zemlji ujeto mrežo izkopaval, k delu pristopil z nekim vzvodom. In ugotovil, da gre krepko hitreje, na nek način tudi lažje, predvsem pa to, da v mreži malodane nič trave ne ostaja, z njenim razpredenim koreninjem, če jo, dobesedno, (iz)pulim objemu matere zemlje. Tako mi je uspelo, včeraj, vsaj šestnajst metrov ograje izgraditi, krepko več, kot v dveh dneh poprej…

 

Zjutraj, danes, je samo nekaj minut trajalo, ob kavi in dimu, da sem spremenil delovni načrt. Rezultat večernih prizadevanj me je namreč z neko voljo napolnil, in ta volja mi je govorila »Pojdi najprej dol, da še nekaj ograje odstraniš, boš počival, pardon, pospravljal čez dan, ko bo najbolj žgalo z neba.« In res, bila je dokaj prepričljiva, ta volja, pa sem se odpravil k ograji…

 

Okrog pol dvanajste sem imel večino že narejenega, in takrat se je začela nekakšna »parlamentarna razprava«, v meni. Dve strani, dve popolnoma različni, nasprotujoči si mnenji. Prvo, ki je govorilo o tem, da je samo še malo neizgrajenega ostalo, pa da naj to za zvečer pustim, in drugo, ki se je oglašalo v smislu če-si-že-toliko-naredil-potem-zdrži-in-dokončaj. Priznam, že kar dobro sem čutil vročino in delovanje sonca, a sem se, kljub temu, za drugo opcijo odločil…

 

Med izgrajevanjem sem si omislil »počitek«, en sam, in se lotil odstranjevanja neke jablane. Mislim, a nisem prepričan, da sva drevesce posadila pred petimi leti, in lepo oblikovano se je že vidno okrepilo, očem v veselje, a se je lansko leto – posušilo. Znenada…

 

Izkopavanje je potekalo krepko lažje, kot sem predvideval. In sem tudi ugotovil, čemu. V petih letih je zaščitna mreža povsem razpadla, in samo neke ostanke korenin je bilo videti na izkopanem. Voluhar.

 

Kakorkoli že, zmagal sem, danes! Ograja je, v celoti, odstranjena. Šestnajstkrat sem se, vsakič otovorjen kot mula, »sprehodil« po bregu navzgor, nemilostnemu soncu v dlaneh, da sem izgrajeno pospravil na ustrezni mesti. Mrežo na garažo, kjer Cigota čaka, kole in stebre pod streho, ob hiši. Se je že kar lep kup lesa nabral, in bom, v kratkem, moral cirkular zagnat…

 

Sedaj sem si dovolil uro počitka. Da se ohladim, stuširam, v miru nekaj cigaret pokadim, kasneje pa se lotim pospravljanja hiše. Tri ure, nič več, sem se mu odločil svojega časa nameniti, kasneje pa, ko bo sonce vsaj malo popustilo – kosa in lisičji rep, pa da odstranim vse, kar se je, tekom let, pridno v ograjo razraščalo. Pa jutri, ko bo Malo tu, od ograje malodane nobene sledi ne bo ostalo. Razen nekaj lukenj, od stebrov oziroma kolov, in razen ne-vem-koliko odrgnin in ureznin, kakršne zna žica na rokah puščati. Še eno, in to lepo, igrišče-tekališče več!