Na
današnji dan se je, pred dvajsetimi leti, po poteh lastnega »vnebovzetja«
podal, v neznane širjave. Moj oče.
Bil je
povsem ne-obči. Zaradi česar je marsikaj pretrpel. Je, pač, sodil med redke, ki
gradijo, nikakor med običajne, »normalne«, ki žrejo, in serjejo, in svinjajo,
in zasmrajajo… v neskončni svoji pogoltnosti, in v praznini, katere nikakršni
okraski, nobeno imetje ne zmore zapolniti!
Bil je
načelen mož. Do smrti zvest svojim prepričanjem, vrednotam, opredelitvam.
Dospel je v čas, in sam je to dospetje izgradil. In ni bil v sramoto svojim,
nekim, prednikom, ki so, podobno, kakor on sam, tudi gradili… bebci butasti,
misleči, da so vsi tisti, katerih bodočnost naj bi (o)lepšali, vredni njihovega
truda, samo-odrekanja!
Da,
odšel je, v omenjene širjave, čeprav…
Del
mene je, s seboj, odnesel, obenem pa v meni ostal, da zmore naprej hoditi, na
videz po moji, dejansko pa po najini poti. Po poti načelnosti, etičnosti,
človečnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar