Nikomur
se ne udinjam, ne z besedo, ne z drugimi ravnanji. Nikoli se nisem, nikoli se
ne mislim. Zato pa imam svoja načela.
Zmogel
sem, ves svoj čas, brez gnoja. Po drugi strani pa se je večkrat izkazalo, da
gnoj ni zmogel brez mene. In me je to izučilo, pa še kako, da se, bolj kot
kadarkoli poprej, zavedam tega, da – zmorem brez gnoja, dočim je gnoj brez moje
»uporabe« samo gnoj, samemu sebi dan, samemu sebi namenjen!
Komur
ne prijam, v kakršnikoli obliki svojih izkazovanj, temu so odprta vsa pota, ki
mimo mene vodijo! Ne bom se sekiral, radi tega, nasprotno, ko bi mi bilo mar,
glede tega, bi se popolnoma drugače izkazoval! In bi »prijateljeval«, se z
drekom bratil. Pa se ne, in se ne mislim!
Že res,
da se ne morem povsem izogniti ne-ljudem, ne nazadnje, moram v trgovino, in po
ostalih nekih opravkih, a se jim v vsem svojem preostalem času zlahka izognem,
radi tega sem tudi na svoj breg dospel. In če se me oni izogibajo, toliko
bolje, meni trud prihranijo…
Spomin,
zaenkrat, še imam. Pa ni nevarnosti, da bi se zmotil! In kdor se mi je kot gnoj
predstavil, temu verjamem na besedo, ne nazadnje – gnoj se zmore sila
slikovito, nazorno izpričati! In prav nič ne pomaga, to, da je prekrit, nek kup
smradu, z neko folijo, denimo, ali z nekimi lažnimi okrasnimi pregrinjali,
kajti spodaj, še vedno, in v neskončnost, smrdi! Jaz pa rad odkrivam, a nerad
do smradu dospevam…
Ja, res
je, bolje se je odločiti, da pomagaš le izjemno redkim, tistim, katere že ves
čas poznaš, in jih v različnostih njih obrazov nisi ugotavljal, kot da povprek
svojo roko ponujaš, in tvegaš, prevečkrat, da te drek vase potegne! Pardon, da
te skuša potegniti, kajti toliko pa še imam, samega sebe, da me nikakršna
sprijenost ne bo v svoj svet potegnila! Ne, z menoj ne bo v nikakršni podobi
sobivala, niti v podobah svojega »prijateljevanja«! Ne sodim ne k njej, ne k
tistim, s katerimi »prijateljuje«. Ne sodim v smrad!
Ni komentarjev:
Objavite komentar