Preživela sva!

Danes je bilo Malo, če tako zapišem, zelo zahtevno, naporno, a sva kljub temu preživela…

 

Še več, celo pekla sva, na žaru, in je bilo kar nekaj dodatne energije, moje, potrebno vložiti, v to, da je bila neka druga energija, njena, toliko obvladovana, in obvladana, da do ničesar neprijetnega ni prišlo, ob razgreti plošči, ob kablu, ki žaru segrevanje omogoča. In tudi na sprehodu sva se uspela dogovoriti, da bova bolj osenčeno smer izbrala, sredi dneva, ko je zvezda, dnevna, dodobra žarela…

 

Tudi sicer sva dodobra »merila moči«, pri čemer je bila temeljna težava v tem, da ona najprej s seboj dogovori, o tem, kaj in kako si želi, da bi, za tem, naknadno, tudi jaz imel možnost učinkovati. Ker, preprosto, ne znam ustreči hkratnemu »da« in »ne«, kadar se, oba, na isto zadevo, v istem trenutku nanašata, pa – karkoli naredim, eni strani, zagotovo, ne prija…

 

Kakorkoli že, s časom sva se utrudila, očitno, ali pa je bila le naveličanost preizkušanja moči kriva, za to, da se je večer v složnosti izkazal, in da je bilo najino uspavanje običajnim podobno – obilo smeha, igranja, veselja, petja…

 

Tudi za jutri imava drzne načrte, pekla bova zavitek. In glede na to, da že sedaj skuša nenehno vrata pečice odpirati, se zavedam, da bodo tudi jutri moji živci na preizkušnji. In najino potrpljenje, obojestransko, tudi, kakopak, ker – kakor si jaz želim nasmejano, zadovoljno dete, tako si tudi dete želi, da tata ne bi bil hud, in se šala ne bi prehitro zaključila, pač pa bi se raje v naslednjo prevesila…

 

Raste, vidno raste, in v marsičem mi že skuša prek glave seči.