Razumnost
(razumevanje vsebin v njih celovitosti) zagotovo NI »razumevanje« posamičnih (in zgolj neposrednih)
vzročno-posledičnih povezav (le-te »razumeva« VSAKA ŽIVAL, pa zmore,
denimo, pes »vedeti«, da bo jedel, takrat, ko vzameš njegovo posodo v roke /vajen
je tega = običajno je tako, da jo vzameš zaradi tega, da bi vanjo dal hrano/,
čeprav sploh NI nujno, da bo temu tako, da bo res jedel, samo zato, ker si
njegovo posodo vzel, kajti… lahko si jo vzel tudi zaradi tega, da jo boš umil,
ali jo prestavil na neko drugo mesto, ker te na obstoječem, in zaradi nekih
spremenjenih okoliščin, z/moti), pač pa JE
ZMOŽNOST RAZUMEVANJA ( =
poznavanja, vedenja o) CELOTNEGA
TOKOKROGA (vzročno-posledičnih povezav), potemtakem razumevanje VSEH vzrokov in VSEH posledic, od PRVEGA ( = izvornega)
vzroka, do ZADNJE posledice (ki
NEIZOGIBNO povede, znova, do prvega, izvornega vzroka = pomeni, da sklene
toko/krog) tisti PREDPOGOJ, na temelju
katerega lahko govorimo o RAZUMU!!!
Vsaka
vsebina (ki predstavlja del obstoječega, tako v njegovi materialni, kakor tudi
v nematerialni podobi), potemtakem VSE vsebine ( = vse kar obstaja!) je nek
tokokrog! Pomeni,
da pri vsaki posamičnosti zadnja posledica pripelje do izvornega vzroka (zaradi tega /in zaradi NERAZUMSKE
populacije/ doživljamo tisti zgodovina-se-ponavlja).
Skušajmo
ugotoviti, če je temu res tako. Zapišem povsem preprost, celo BANALEN primer
(ti pa lahko skušaš ugotoviti, če pravilo zares velja v podobi pravila, torej
na način, da velja za vse vsebine oz. njihova izkazovanja… pa si lahko
omisliš neko drugo vsebino, in skušaš najti njen tokokrog).
Vidim-nekaj-kar-ni-moje ( = izvorni, prvi vzrok), ob
videnem doživim želim-si-videno-imeti ( = izvorna, prva posledica,
obenem tudi neposreden vzrok naslednje faze!), želja vzbudi potrebo, potemtakem
potrebujem-to-kar-si-želim-imeti, potreba pogojuje ravnanje, usmerjeno v
njeno zagotovitev, zaradi česar dospem do tega, da zastavim-ravnanje-usmerjeno-v-pridobitev-tega-kar-ni-moje-a-si-želim-imeti,
samo ravnanje ne/porodi spremembo/e obstoječega stanja ( = nimam tistega, kar želim
imeti), potemtakem vzpostavi neko drugo stanje (medklic - obstajata, v osnovi,
dve možni podobi tega novo vzpostavljenega stanja, in je prva NEZADOVOLJSTVO,
ki nastane v primeru, da nisem uspel dospeti do tistega, kar želim imeti, druga
pa je uspelo-mi-je-realizirati-izpolnitev-potrebe-in- imam-tisto-česar-prej-nisem-imel
= zadovoljstvo – in ostanimo, za lažjo pojasnitev tokokroga, pri tej DRUGI
podobi!), to, doseženo zadovoljstvo, pa NEIZOGIBNO popelje do tega, da se bo
celotno ravnanje PONOVILO (potemtakem se bo izkazalo v primeru neizogibnosti, v
primeru pravila) v istem trenutku, ko bo (spet) prišlo do tistega začetnega vidim-nekaj-kar-ni-moje.
Pri
zapisanem primeru je potrebno opozoriti vsaj na sledeče:
-
VSAKA
podčrtana vsebina JE sočasno tako VZROK (tiste vsebine, ki konkretni neposredno
sledi), kakor tudi POSLEDICA (neposredno predhodne)!
-
v
odvisnosti od tega, ali si razumsko bitje (potemtakem bitje, ki je
ZMOŽNO načelnosti, s tem tudi etičnosti) ali pa si nagonsko bitje (torej
bitje, ki deluje v okviru nagonov, po pogojnem refleksu, znotraj IZKLJUČNO POSAMIČNE
in neposredne vzročno-posledične povezave in NEnačelno), je tudi »scenarij«
(način odvijanja) podanega (in vsakega) tokokroga, kajti (in domnevajmo, da si
zares želim videno-imeti) – v primeru, da zmorem razumsko delovati,
potem obstaja tudi možnost tega, da ugotovim o tem, da moja želja presega moje
zmožnosti (bodisi finančne, pa videnega = želenega NE morem kupiti, bodisi
etične, pa videnega = želenega NE želim dobiti na nepošten način), in da se z
ugotovitvijo »sprijaznim« (videnega NE doživljam več v podobi potrebe, pač pa
dospem do spoznanja res-je-videno-mi-je-všeč-in-bi-ga-ko-bi-se-dalo-tudi-imel-vendar-zmorem-tudi-brez-njega)…
medtem ko v primeru nagonske zasnovanosti zlahka zmoreta delovati tista »priložnost
dela tatu« ( = če me ne bo nihče videl, potem me ne bo doletela kazen, potem
bom brez neprijetnih posledic zase dospel do želenega) in »oblast pokvari« ( =
sem na položaju, ki mi zagotavlja moč – ne samo odločanja, pač pa tudi
ravnanja, potemtakem sem zaščiten in smem početi tisto, in tako, kar, in kakor,
se mi počne).
Da
je temu res tako, o tem govori sledeč primer (tudi povsem BANALEN):
denimo,
da se sprehajaš po »naravi«, in hodiš prek zemljišča, ki ni tvoje (je v /zasebni/
lastni nekoga drugega), in te pot popelje skozi sadovnjak (ki ni tvoj, pač pa
je nekdo drug – in SEBI – zasadil drevesa), pa vidiš zrelo jabolko (ki NI
tvoje), stegneš roko in – NEtvoje jabolko vzameš, ga poješ.
Kaj
si s tem naredil? U/kradel si! Nepooblaščeno (ne da bi kogarkoli
povprašal o tem, če smeš to narediti, ne da bi ti kdorkoli = lastnik to
dovolil) SI VZEL nekaj, kar NI TVOJE (česar NISI UPRAVIČEN vzeti)!
Medklic:
že sam sprehod po NEsvojem terenu je vprašljiv, glede na vprašanje njegove
ne/dopustnosti, kajti – kako bi reagiral, če bi si kdorkoli »zmislil«, da se
sme sprehajati po tvojem dvorišču?!!!
In
podobnih primerov mrgoli v stvarnosti, tudi tam in takrat, kadar s
tekočega traku vzameš pest vijakov (ali žebljev, česarkoli), in to narediš »zgolj«
zaradi tistega ah-saj-imajo-itak-dovolj, ali tistega nihče-me-ne-vidi, morda
tistega to-tudi-drugi-počnejo… ali pa takrat, kadar NE evidentiraš svojega
odhoda z dela (med delovnim časom, torej za čas, ko bi MORAL delati) in greš
opraviti neke zasebne opravke ( = kradeš čas delodajalcu, plačan si tudi za ta
čas, ko te ni na delovnem mestu, čeprav bi moral delat)… tudi takrat, kadar na
delovnem mestu »zabušavaš« (nihče ne plačuje tvoje prisotnosti /na delovnem
mestu/, pač pa plačuje – tvoje delo).
Priporočljivo
se je zavedati tega, da so zadeve relativno »jasne«, »razumljive«, takrat,
kadar so (razvidno) prikazane, kadar ti sam prikaz (torej način, pri katerem s
čutnim zaznavanjem – tudi z vidom, v konkretnem primeru, primeru mojega
zapisovanja pojasnil/a) omogoči, da ugotoviš ( = VIDIŠ) VSE sestavne dele
(nekega) tokokroga (pri čemer tudi takšna ugotovitev NIČESAR NE spremeni pri
nagonskem bitju, ki je nagonsko prav zaradi tega, ker se PRAVILOMA = VEDNO
izkazuje v okvirih pogojnega refleksa = neposrednega odziva na neposreden
dražljaj, in pri katerem so zgolj okoliščine = tisti videli-me-bodo-in-bom-kaznovan
ali tisti ne-bodo-me-videli-in-ne-bom-kaznovan tisti dejavnik /in ne
sama vsebina = način izkazovanja bitja, kot neke posamičnosti, NAČELOMA
odgovorne za lastna ravnanja/, ki – v
končni fazi - ODLOČA o tem, kako se bo nagonsko bitje izkazalo! In,
mimogrede, da mi ne bi kdo očital tega, da RAZLIČNO podajam iste stvari, glede
na to, da VEDNO trdim o tem, da je sama NARAVNA ZASNOVANOST tista vsebina,
specifična vsebina, ki pogojuje = odloča načine izkazovanja sleherne
posamičnosti: tudi v zapisanem primeru JE tako, in je sama zasnovanost »kriva«
za to, da imajo okoliščine tak vpliv nanjo, kajti – ko bi bile merodajne = ko
bi bile zares in brezpogojno odločilne okoliščine, potem… potem bi se, ker
veljajo, te okoliščine, za vse ENAKO, VSI ENAKO izkazovali, pa se ne!), nikakor
pa niso tako razumljive (pravzaprav
sploh NISO RAZUMLJIVE zgolj pameti = NERAZUMSKOST = nagonsko bitje = /tudi/
človejak) takrat, kadar gre za t. im.
naravne zakonitosti (med katere sodijo tudi t. im. družbene zakonitosti –
smo, ne nazadnje, naravna bitja, potemtakem smo del narave in je tudi naše
izkazovanje nekaj naravnega!), takrat,
kadar VEČINE VZROČNO-POSLEDIČNIH POVEZAV NE MOREŠ NE VIDETI, NE SLIŠATI, NE OTIPATI,
VONJATI, OKUSITI, pač pa lahko do spoznanj prihajaš IZKLJUČNO na POSREDEN način (in na temelju celovitega, kompleksnega mišljenja = zmožnost sočasnega zavedanja
VSEH posameznih dejstev o nečem spo/znanem, zmožnost analitično-sintetične
obravnave teh VSEH posamičnosti, in na temelju abstraktnega mišljenja = zmožnost /ob SOČASNEM ZAVEDANJU realnih
stanj/ PREDSTAVLJATI si možne »scenarije« = posledice tako lastnih, kakor tudi
NElastnih ravnanj /ravnanj bodisi nekih drugih dvonogih bitij, bodisi ravnanj »preostale
narave«/).
KO
bi občost razpolagala s takšnim načinom mišljenja ( = z razumskostjo, z
razumom), potem – se zgodovina NE BI PONAVLJALA (ker bi že ob zaznavi prvega =
izvornega vzroka občost svoja ravnanja oblikovala v nasprotje »ponavljanja
zgodovine«, v NEponavljanje)!
Da
razumevanje ( = razum/skost) NI obča danost, o tem govori tudi sledeče dejstvo:
izključno znotraj tistih 2,1 % (celotne
populacije), zapisanih na skrajnem
desnem delu Gausove krivulje, so tisti, KI RAZUMEVAJO NARAVNE ZAKONITOSTI (
= tisti, ki »odkrivajo« = spreminjajo svet na bolje /ker z odkritjem
razrešujejo probleme/), torej tisti, ki zmorejo (na temelju kompleksnega,
celovitega mišljenja IN abstraktnega mišljenja) NA POSREDEN NAČIN dospeti do
vsega tistega, česar se NE da ne videti, ne slišati, ne otipati, vonjati,
okušati (pač pa lahko čutno zaznaš izključno posledice teh sil/nic, naravnih
pojavov).
Tudi
moja cucka »razumeta«, da bosta dobila za jest, ko posodo vzamem v roke… čeprav
velikokrat »razumeta« napačno (pomeni,
da sploh in NIKDAR NE razumeta, ker ugotavljata IZKLJUČNO na osnovi doživetega
= spoznanega = naučenega, potemtakem ugotavljata IZKLJUČNO NA TEMELJU ZADNJE VZROČNO-POSLEDIČNE POVEZAVE, NISTA PA ZMOŽNA
ugotavljati predhodnih oz. vzrokov tega, da vzamem posodo v roko)!!! Tudi slepa
kura zrno najde, pravijo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar