Do tal
se spušča. Vem, sem tam.
Moreče,
vse megleno.
Je
jalovo, povsem, rokam,
odstirati
kopreno…
Za njo
je itak vse privid,
le
farsa, v laž odeta,
takoj
za tem mogočen zid,
da
vetra ne obeta…
Dovolim
danes si svoj dan,
a jutri
– gor z rokavi!
Ga ni,
kjer jaz sem, tu, zgolj sam,
pa delo
da opravi…
Megla
se steza prav povsod,
le stiskat
zna, lediti,
iz kupa
zmot, nekih zablod,
ki smel
sem jih užiti…
Naj k
vragu grem, če že drži,
čemu sem
šel želeti,
očem
očitno dano ni
neba
modrine zreti!
In še
pripis: Marš, idiot!
Zgrešil
si vse smeri!
Izbral
si, pač, napačno pot,
iskal si
tisto, česar ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar