Ne, ne, ne, ne, ne!

Nikogar več prosil za neka čudesa,

za zvezde žareče, za delčke nebesa,

in prav za nikogar si upov ne zbujal,

nikomur srca za pljuvalnik ponujal!

Ne, ne, ne, ne, ne!

 

Nikomur na voljo, do smrti, brezčasno,

nikomur vedril, da postane mu jasno,

v nikomer iskal več oči, ki žareče

obujajo pesmi, do sreče doneče!

Ne, ne, ne, ne, ne!

 

Nikomur za osla, ki hrbet nastavi,

da se nehvaležnost z udarci nanj spravi,

nikomur ne bom več za dvornega spaka,

naj v sebi poišče si zase bedaka!

Ne, ne, ne, ne, ne!

 

Pa da kot lažnivca bi me še kazali,

prav takšni, ki v laž iz laži so lagali,

preveč sem v življenju, tem, bednem, izkazal,

da prav vsak umazan še mene bi mazal!

Ne, ne, ne, ne, ne!

 

Nikogar več prosil, z nikomer več čaral,

dobil sem dovolj, da naprej ne bi maral,

kar dobro dajal sem, po glavi je bilo,

kjer ni, tam na lepo ne gre, ne na silo!

Ne, ne, ne, ne, ne!