V teh
dneh sem bil deležen nekih čestitk in večinoma so bile izkazane v nekih
klišejskih podobah, v podobah fraz, ki krožijo naokoli, zdaj temu, zdaj
drugemu, in bolj kot ne pričajo o tem, da ne delajo nikakršnih razlik med
tistimi, katerim so namenjene, obenem pa govorijo o nekem
z-levo-roko-odpravljenem, potemtakem tudi o tem, da je tvorcem takšnih sporočil
pomembnejša neka želja po odpraviti-tisto-kar-smatram-da-je-potrebno-odpraviti,
kot sama želja po razveselitvi prejemnika čestitke…
In še o
nečem govorijo, o ne/zmožnosti »soočanja« z jezikom, kateremu pravimo
(po)govorni jezik.
Da bi
trditev (zlasti zadnjo zapisano) podkrepil, navedem dva »simpatična« primera
tovrstnih zapisov. Na kratko, kolikor je le možno kratko…
»Vse
naj naj«… obstaja NAJ(bolj)kislo, a obstaja tudi NAJ(bolj)sladko. Obstaja
NAJ(bolj)lahko, in tudi NAJ(bolj)težko, pa NAJboljše in tudi NAJslabše… pa – če
mi nekdo zaželi VSE tisto, kar je NAJ, priznam, me v neko zmedo pripelje, saj
mi, po logiki sklepanja, zaželi vse presežke, ne glede na to, na katero stran
vrednostne lestvice so razvrščeni, oziroma, če bolj razumljivo zapišem: ob vsem
najboljšem mi zaželi tudi vse najslabše…
»Vse
najboljše in dobro«… pa je zapis, ki me še nekoliko bolj zbega… in to spočne v
vsaj treh zadevah.
Prvič.
Če izhajam iz povsem običajne spregatve, ugotovim, da obstaja dobro, boljše in
najboljše. In, če nadaljujem v tej smeri, izhajajoč iz posredovane mi čestitke,
potem ugotovim, da mi njen tvorec »privošči« tako dobro (torej nek temeljni,
osnovni »plus«) kot tudi NAJboljše (vrh taistega »plusa«), NE »privošči« pa mi
tistega vmesnega dela, tistega »boljšega«, katerega je sicer v življenju krepko
manj, kot je dobrega, obenem pa krepko več kot je najboljšega. Po drugi strani
pa, temelječ na isti osnovi sklepanja...
Drugič.
Če naj bi že prejel/imel tisto, kar je, v posameznih kategorijah, NAJboljše,
čemu bi ob tem potreboval tudi slabše od tega, torej tisto, kar je »samo«
dobro?! Le-to mi namreč postane nezanimivo, celo neljubo, takrat, kadar imam še
krepko boljše od njega ( = najboljše). In…
Tretjič.
Ko bi bil nek sebičnež, goltav, potem bi mi celo prijalo imeti VSE najboljše,
a, ker nisem takšen, tovrstnih želja ne morem kar tako sprejeti, iz enega
samega razloga: če bom jaz deležen VSE/ga najboljšega (in dobrega, kakopak),
kaj bo potem drugim, in zanje, ostalo?!
Vem,
zavedam se namer, želja po sporočanju, tistih, ki na tak način želijo nekomu
sporočiti (vsaj) to, da ga imajo »nekje zapisanega«, in mu, s svojim
sporočanjem, izkažejo neko, vsaj osnovno, pozornost.
Vem,
zavedam se tega, da s temi svojimi zapisi izkažejo določen ni-mi-vseeno-zate…
pa jim, radi tega, svoj »hvala« posredujem, v trenutku nekega zavedanja, da so
se (vsaj) spomnili name, a, kljub temu…
Malček
za šalo, in toliko bolj zares, se, denimo s tem zapisom, podam tudi v
prikazovanje tega, koliko »razumemo« lastna sporočanja, lastne besede, koliko,
ne nazadnje, »razumemo« jezik, katerega (vsako)dnevno govorimo in naj bi celo
naš bil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar