Zbujene asimine...

Nedolgo nazaj je deževalo, pa sem maloprej krajši »sprehod« naredil, po pokošenem, tu in tam kaj povezal, in porezal, pardon, obrezal. Raste, lepo raste, se krepi, pa bo, čez leto, dve, morda tri, že pravi sadni raj nastal, na koreninah nekih prizadevanj, nekega dela…

 

Kakopak, tudi do asimin sem stopil. Sem že pisal o tem, da se je, na eni, po letih, kar so posajene, popek pojavil. In da je to, domnevam, dober znak, da se je rastlina tudi »navzven« prebudila, začela rasti. In res…

 

Popek se je razprl, gledati je bilo cvet, kasneje pa je zasnova odpadla. Ni mi žal, je krepko bolje tako, da je rastlinica zdaj odvrgla, kot da bi se, še krepko premajhna, trudila, in moč v plod dajala, le-ta pa nikdar ne bi zmogel zrasti, in dozoreti. In, da, dejansko so začele rasti, vidno, vse štiri, celo tista, za katero sem bil jeseni prepričan, da se je posušila – je pognala vejico iz zemlje. Očitno so se gomolji dodobra okrepili, v teh štirih, morda petih letih.

 

Komaj čakam, da dočakam prve plodove, in da vidim, kako bodo otrokom všeč, in zlasti Mali. So namreč takšnega okusa, da spominjajo na mešanico med banano in ananasom, osvežilni in sočni pa tudi. Pa še dolgo je obdobje zorenja, teh plodov, tako da je malodane tako, kot pri limonovcu – nekaj sadežev popolnoma zrelih, drugih nekaj v zorenju, ob le-teh pa tudi takšni, ki, zeleni, o podaljšanju »sezone« obiranja pričajo. In tudi relativno dolgo zdržijo, obrani, pred zaužitjem.