Radi imajo...

Radi imajo svoje otroke. Tako vselej trdijo. Obenem pa komaj čakajo, da le-ti, otroci, zrastejo, in gredo na svoje, pa da bosta starša spet lahko »svoje življenje živela«…

 

Ko se mi je prvo dete rodilo, sem dejal, da je konec mojega življenja, da odslej živim za otroke, svoje. Pa radi tega moje življenje ni ničesar izgubilo, daleč od tega, le določene vsebine v njem so se zamenjale, in moja radost je našla drug vir svojega porajanja. Vir, da pomembnejšega, toplejšega od njega ni.

 

Kadar imam nekaj rad, takrat to želim imeti, ob sebi, zase, želim, da je tu, na dosegu pogleda, na dosegu rok in objema… ne pa, da komaj čakam, da dozori, pa da gre »na svoje«, stran od mene. To, kar imam rad, je moje življenje, to, kar imam rad, sem jaz! Pa bi se nad samim seboj zamislil, ko…

 

Ko bi mi bil moj prosti čas, neki izleti, neke prireditve, neka čvekedrava druženja, nek televizijski program… pomembnejše od lastnih otrok! Ja, zamislil bi se o tem, kaj imam raje, svojo komoditeto, samega sebe, ali, morda, tisto, o čemer trdim, da imam rad.

 

Je že tako, da v svetu sebičnosti prvo mesto na seznamu imeti-rad zaseda – sebičnost! Čeprav »vedo«, da »imajo radi« tudi drugo. Le tega ne vedo, da imajo, to, drugo, radi le toliko, kolikor neko njihovo, njim ugodje zagotavlja, takrat pa, ko nanese, da se najde mikavnejša vsebina, takrat pa ta svoj »imam rad«, preprosto, vstran odložijo, da se kot moteče ne izkaže.