Zatajil sem…

Da, danes sem zatajil! Roki in križ ne dopuščajo.

 

V tolažbo mi je dejstvo, da so tla razmočena, drseča. A me grize v vest neka druga resnica, ki pravi, da je, kljub temu, nekaj ravnih površin, katere bi lahko pokosil. In da je del tistih, katere sem že, takšen, da bi se dalo pograbiti, vendar – v kolikor želim v tem tednu še kaj narediti, morajo tudi razbolele mišice do svoje nedelje dospeti.

 

Sem pa spal, kot zaklan, za dve noči. In se tudi naspal. Celo tako trdno sem drnjohal, da nisem telefona slišal, ko mi je, s piskom, naznanil prispetje nekega sporočila. Pa čeprav sem imel telefon, izjemoma, v neposredni bližini vzglavja.

 

In sem sinoči počel nekaj, česar že dolgo, in še dlje, nisem. Pred TV zaslonom sem preživel štiri ure, si dva filma ogledal. Prvega o Peléju, drug pa je bil neka avstralsko-angleška komedija…

 

Res je, ne bom tajil, a danes – sem zatajil! In bom samo posodo, nekaj malega, pomil, ter še svojo posteljnino v pranje dal. Se je že toliko prostora naredilo, na sušilu. Ostalo pa…

 

Bom užival v »radostih življenja«, takšnih, s kakršnimi mi moje življenje zmore postreči, in mi z njimi tudi streže, zlasti v zadnjih časih.