Vsakdo po svoje

So, ki žalost zalivajo, se nalivajo, jo utapljajo… jaz jo izlivam…

Na papir, med vrstice, z besedami, ki silijo, na plano, kot da bi, vsaj malo, pomagale. Ne vem, morda pa, pomagajo, vsaj toliko, da iz lonca ne začne prekipevati, čeprav…

Ja, obnavljajo se, zadeve, na tem svetu, in zlasti žalost, kot da je ne želi umanjkati. Bojda je tako, da več kot si imel, težje te izguba le-tega prizadene. In jaz sem imel veliko, in še več…

Verjetno je težava v tem, da je tega še več ostalo, v meni, v zadostni meri, da umanjkanje fizičnih podob tako striže. Kot škarje, ki, kadar zarežejo v tkivo, zmorejo samo boleti. In je, verjetno, težava v tem, da niti jeze ne zmorem poroditi, da bi mi bila v olajšanje. Pač, tako se je pripetilo, dobesedno kot strela z jasnega, brez nekih predhodnih najav, brez nekega časa, v katerem bi čutenja popuščala, se celo v lastna nasprotja spreminjala, pa da bi, z olajšanjem, tisti »končno« dahnil. Ma, kakšen končno, neskončno jo imam rad, in neskončno jo pogrešam!

Zapisujem že desetletja. Od majhnega. Domnevam, da so mi neke vile verze zamešale v kri, pa brez njih skorajda ne znam. Že res, da so bila obdobja, v mojem obstajanju, ko je pero mirovalo, in sem se reševanju določenih vprašanj posvečal, a v žalosti, ne, v njej pa ne zna, mirovat, to pero, še več…

Menim, kakor sem vedno menil, da je prav žalost tista, ki zmore najlepše zapisovati. Najglobje, najbolj doživeto, iskreno, če uporabim ta izraz – čisto. Pa naj piše, če že mora…

Ne, ne, ni potrebe, nikomur, brati, tega, kar zapisujem, in še bolj ni potrebe, da bi se prenašala, kot neka nalezljivost, moja žalost na kogarkoli drugega, daleč od tega, zapisujem zase, predvsem, da me ne raznese, in s kančkom upanja zapisujem tudi zanjo, čeprav…

Čeprav se pogovarjava, vsak dan, in se tudi vidiva, vsaj enkrat tedensko, pa zmore, tudi brez mojih zapisov, videti, na meni, po meni, da jo pogrešam, da nisem, niti slučajno, tisti nek pravi jaz, brez nje. Kako bi bil, ko pa je ona moja volja, moja moč, in sem samemu sebi, brez nje, skorajda odveč. Zgolj dneve odštevam, medtem ko čas, kot nalašč, tako hudičevo počasi puhti…

Vsakdo po svoje. In jaz tako. Kot neka ranjena žival, povlečem se, v svoj kot, da si rane ližem, pa – če se izližem, se izližem.

V petek sem bil, ob enih, popoldne, pri njej, in čez približno pol ure sva se že peljala k nama, tja, kjer je, formalno, trenutno, moj »dom«. Zgolj »dom«, ki utegne postati pravi samo, če se sreča nasmeji, dovolj močno, pa da bo, spet, pri naju…

V nedeljo sem jo, krog tretje, popoldne, peljal nazaj. Skupaj sva preživela, z vožnjo vred, približno petdeset ur in pol, in…

Nikoli nisem znal biti »dec«, nikoli si, po pravici, takšen tudi postati nisem želel, pa… rosile so se mi oči, ko sem jo pustil, tam, in se odpravil proti »domu«…

Je vrag, z nenasitnostjo. Kadar si nečesa želiš, takrat nikoli dosti. In jaz sem nenasiten, zelo, na srečo le… nje, njene prisotnosti, bližine, njenega glasu, pogledov, nasmehov, objemov… se ne morem nasititi!