Nižje
kot je razvito neko obstajanje, več sorodstva se v njem nabere. Denimo med
podganami, stenicami, ščurki…
Tu in
tam izvem, da je na svet privekal/a nek/a nov/a moj/a sorodnica(-ca), a se mi
dozdeva, da tisti, ki odhajajo, število sorodstva, njegov obseg, bolj ali manj
ohranjajo na isti ravni. In me to ne moti, nasprotno…
Dobro
je, kadar se člani širše družine med seboj poznajo, da vsaj približno vedo, s
kom imajo opraviti. Pa da lahko, tudi znotraj sorodstva, neke reze izvajaš, v
kolikor se izkaže, da se nek odpad v njem znajde. Sorodnikov si namreč ne moreš
izbirati, praviloma ne raste, sorodstvo, kar tako, na cesti…
Priznam,
da s celotnim svojim sorodstvom nimam stikov. Z nekaterimi ne, ker so krajevno
predaleč… ker so toliko mlajši od mene, da, poleg »krvi«, česa posebnega
skupnega nimamo… z določenimi pa ne radi tega, ker me ne prepričajo, sami s
seboj, in me sploh ne bi motilo to, da ne bi bili v sorodu.
Moja »družina«
so tisti, katerim smem zaupati, v katerih, vsaj neko, osebnostno vrednost
vidim, na katere smem, v vsakem trenutku, računati, katerim zmorem, vedno, in
povsod, sebe kot celoto nuditi, in dati.
Moja »družina«
so tisti, ki pred svetom nimajo nečednosti prikrivati, pa mi zmorejo biti, vsaj
v osnovnem, in pogojno, etično sprejemljivi. Ostalo, preprosto, črtam…
Nikoli
podganam nisem zavidal. Kot prvo imajo vsa svoja živetja samo z nesnago
opraviti. V bistvu so del te nesnage. A so, moji volji navkljub, izjemno
trdoživa bitja. Tako hitro, in brez slehernega, še najbolj šibkega pravila, se
parijo, da jim niti deratizacija do živega ne pride.
Kot
drugo pa – čemu, za vraga, bi jim zavidal, in predvsem – kaj?! To, da se ves
svoj obstoj po kanalizaciji vlačijo?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar