Kako »pester« nabor… tik pred zaključkom življenja!

Je tako, bojda, v življenju, da naj bi se z leti interesno področje, področje delovanja nekega posameznika, širilo. Tudi meni se je, kar nekaj časa, dokler nisem dospel do točke, ko sem to področje začel krčiti, in to temeljito. Spoznanja, določena, znajo, včasih, destimulativno delovati.

Danes se vidim v sila »pestrem« obsegu…

 

Vidim se v nekih opravilih, vsakdanjih, brez katerih, preprosto, ni moč, v nekih dolžnostih, obveznostih, katerim se ne morem izogniti. Sila zanimivo, to področje, ni kaj…

 

Vidim se v pisanju. Le-to je, od nekdaj, moja potreba, moj način življenja, s to razliko, da sem nekoč pisal tudi za druge, dočim zadnje čase pišem sebi in zase. Dobro, se zgodi, da tudi za kakšnega prijatelja, z drugojezičnega področja, kadar me zaprosi, da njegovo pisanje prevedem…

Bi, domnevam, tudi skladal in snemal, in, morda, tudi bom, ampak šele takrat, ko mi bo Dedek Mraz potrebno opremo zagotovil… ob svetem Nikoli, seveda.

 

Vidim se v štirih osebah, v svojih otrocih. Za starejše tri sem prepričan, da me nikoli ne morejo izdati, za najmlajše upam, da je temu tako, čeprav…

 

Terapija? Izkazal, dokazal sem, da znam, da zmorem, a kaj, ko mi je bilo, v »zahvalo«, izkazano to, da… Kadar počneš terapijo tako, kot sem jo jaz, da je za obravnavano osebo čim manj boleča, takrat je terapija dobesedno garanje, takrat samega sebe vanjo vgrajuješ, in je škoda mojega časa, mojega življenja za to, da bi za pomoč spoznal vse kaj drugo, kot hvaležnost, tako da – v kolikor bi se pripetilo, da bi moji otroci začutili tovrstno potrebo, in željo, da jim pomagam, bi jim, v vseh ostalih primerih pa hvala lepa!

 

Ja, in vidim se v kupu težav, ki bodo s časom samo naraščale, in s katerimi se bom moral, tako ali drugače, soočati. Zmožnostim ustrezno.

 

Zanimiv, »pester« nabor, mar ne?!