So
težave, katerih se ne moreš naučiti razreševati. Nikakor, ker je za
odpravljanje teh težav potrebna, v prvi vrsti – zmožnost razumevanja,
potemtakem je potreben razum, še več, njegovo nemoteno (neokrnjeno) delovanje!
Kako pa je z razumom znotraj dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se populacije, o tem
sem pa že veliko(krat) pisal. In med te težave, v prvi vrsti, sodijo vse
psihične in duševne bolezni…
Če imaš
»srečo«, in te obravnavajo »strokovnjaki«, kateri »vedo«, da je s teboj
vse-v-redu, potemtakem te ne obravnavajo, pač pa te pustijo, s tvojimi težavami
vred, pri miru, v takšnem primeru imaš tudi to »srečo«, da tvoje težave samo
naraščajo!
Ja,
tako, kot je pri vsaki bolezni, katere ne zdraviš, in katere telo ni zmožno
samo od sebe odpraviti, je preboleti, tako, in še huje, je pri psihičnih in
duševnih stanjih! Še huje, krepko huje! Pomeni, da – prej kot je bolezen
ugotovljena, manjša je škoda, ki je zaradi nje nastala, manjše, po obsegu, je
delo, katero je potrebno opraviti, s ciljem odpravljanja te škode. Krajši je
čas, za to potreben, manjši je napor, v to vložen, krepko manjše je trpljenje
obolele osebe, kateri terapija, pa čeprav je v dobro usmerjena, in želi samo
pomagati, pomeni napor, bolečino, trpljenje.
Tudi o
tem, do česa vsega lahko privedejo težja psihična in duševna stanja, sem že
pisal. Cela vrsta tako imenovanih psiho-somatskih težav, bolezni, se pojavi.
Zadeva lahko privede tudi do popolne izgube spomina, do oglušelosti,
oslepelosti, ohromitve, ne nazadnje – lahko pripelje, zlahka, do samomora!
Obolela oseba je namreč vse pogosteje izpostavljena trpljenju, povzročenem »zgolj«
zaradi tega, ker v enem in istem telesu obstaja razdvojenost, obstajata (v
osnovi vsaj) dva dela, ki sta si, med seboj, nasprotujoča, ki želita drug
drugega, preprosto, izklopiti, odpraviti. A tega obolela oseba ni zmožna
narediti, še več, sploh ni zmožna ugotoviti lastne bolezni, se je zavedati! Pa
tudi ko bi to zmogla – redki, izjemno redki so tisti, ki so zmožni, pri sebi,
psihično okvaro ugotoviti, in jo, posledično, morda tudi odpraviti. Če rečem,
da je takšnih v razmerju 1 : 10.000, sem, verjetno, previsoko število zapisal!
Pri duševnih boleznih pa je zadeva samo še hujša, kajti ni duševnega bolnika,
ki bi zmogel samemu sebi pomagati!
V
takšnih razmerah, in ob takšnih »strokovnjakih«, ne morem drugače, kot da sem
krepko proti tako imenovani destigmatizaciji duševnih bolnikov, proti temu, da
so neevidentirani, ustrezno neobravnavani puščeni sami sebi, kot sestavni del
družbe, kajti – naj bo, v svoji osnovi, duševno obolela oseba še tako dobro
bitje, pod vplivom bolezni postane (sebi) popolno nasprotje: ni večje
sebičnosti, izkazovane brez slednjega zadržka, čustvenega ali moralnega, ni
večje pokvarjenosti, ni večje sprijenosti, kot so, takšna stanja, pri duševnem
bolniku! In s takšnim svojim izkazovanjem ta bolnik ne uničuje samo lastnega
obstajanja, živetja, pač pa uničuje tudi življenja tistih, ki predstavljajo
njegovo neposredno okolje!
Da,
pozabil sem omeniti, pa popravim: duševni bolnik NI povezana celota, daleč od
tega, zaveda se izključno, samo tiste svoje podobe, v kateri se v nekem času
izkazuje, pomeni, da v neki drugi svoji podobi sploh ne ve, s čem se je v
prejšnji izkazoval, kaj je počel!
Podobno
je, a ne tako radikalno, pri vseh nagonskih bitjih – ko ne bi bilo, ne bi zase
trdili, da so načelni, da »imajo en sam obraz«, obenem pa se »obračajo po vetru«,
pomeni, da svoja stališča, posledično ravnanja, neposredno prilagajajo
(spremenjenim) okoliščinam, dražljajem!
Kadar
imaš opraviti z neugotovljenim, neopredeljenim duševnim bolnikom, kadar »strokovnjaki«
trdijo, da je z njim vse-v-redu, takrat se, neizogibno, soočiš s temeljnim
vprašanjem – kaj narediti?! Do strokovne obravnave (najprej je potrebno
diagnosticiranje, neko opazovanje, ki lahko traja tudi mesec ali več, nato je
potrebna ugotovitev, če sploh obstaja neko bio-kemično sredstvo, s katerem bi
bilo moč bolezen nadzorovano obvladovati, jo »voditi«) ne dospeš, ker ti »strokovnjaki«,
ki so imeli opraviti z bolnikom, »vedo«, da je z njim vse-v-redu (bolna oseba
se namreč, s svojimi izkazovanji, s svojimi podobami PRILAGAJA okoliščinam, se
NE razkriva… ravna, pač, tako, kot ravnajo vsi nagoni, za katere velja, da so
oportuni, da sebi, v različnih okoliščinah, najlažje, najmanj boleče, najmanj
nevarne poti oziroma rešitve iščejo!), sam pa, preprosto, nisi usposobljen za
razreševanje bolestnih duševnih stanj. Pri njih je namreč zadeva krepko težja,
kot pri psihičnih okvarah, pri katerih zadošča delovanje razuma, da jih zmoreš
odpraviti.
In to vprašanje
te, slej kot prej, privede do neljubega odgovora, kajti – pri duševnih boleznih
je stvar nasprotna, kot pri psihičnih, pri slednjih prav razlaga,
pojasnjevanje, dopovedovanje… pripelje do rešitve, dočim taisto pri duševnih
boleznih vodi izključno do nasprotnega učinka – bolj boš v obolelo osebo »silil«
z nekim pojasnjevanjem, bolj jo boš od sebe oddaljeval, bolj bo njena bolezen
aktivna! Pri duševnih boleznih namreč (lahko, pri nekaterih) pomaga samo »kemija«…
Marsikdo,
ki niti tega ne ve, čemu zapisujem določene besede, kakšen je njihov namen,
proti čemu so usmerjene, kaj šele, da bi problematiko zmogel razumeti, moje
zapisovanje doživlja kot negativno, celo obsodbe vredno, čeprav še zdaleč ni
temu tako, kajti…
Že res,
da z besedami (tako, kot je to moč, edino moč, pri psihičnih boleznih) Ni moč
(o)zdraviti duševne bolezni, je pa moč narediti nekaj drugega: vzpodbuditi tako
imenovan notranji boj, povečati nezadovoljstvo (že res, da s tem tudi trpljenje)
pri duševno oboleli osebi, s tem pa, posledično, zmoreš to osebo pripeljati v
stanje, ko – začne to nezadovoljstvo izkazovati (pomeni, da se »odpira«
navzven, pomeni, da je, načeloma vsaj, bolj »vidna« celo in tudi »strokovnjakom«!),
kakor tudi začne ISKATI IZHOD iz tega svojega stanja! V okviru notranjega boja,
kakopak, kajti bolezni njeno stanje ( = bolezen) povsem ustreza, celo tako
ustreza, da se (ob občutkih lastne ogroženosti) vsakemu posegu, usmerjenemu v
objektivno izboljšanje stanja, upira, da vsak tak poseg vidi, in obravnava, kot
nasilje, nad njo izkazovano! Kakorkoli že…
Kadar
obstajajo takšne okoliščine, da obstaja duševna bolezen… da obstajajo »strokovnjaki«,
kateri »vedo«, da bolezni ni… da je bolezen neobravnavana, zdravniško, v bistvu
prepuščena sama sebi… takrat je najbolje…
Ne
pomagaj tistemu, kar se je v propad usmerilo! Naj propade, če, po nekem
naključju, ne ugotovi tega, da potrebuje pomoč. S propadom bo vsaj težav konec,
tistih, katere oseba sama sebi povzroča, in tistih, katere povzroča svojemu okolju.
Vem,
kruto, domnevam, se bere ta zaključek, vendar – poznaš boljšo rešitev?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar