»Bodi srečen, lahko bi se ubil…«

Kar nekajkrat sem slišal ta, ali malenkostno spremenjen, stavek. Enkrat je bil meni namenjen, ko pa sem ga nazadnje slišal, je, z malček spremenjenim, svojo srečo, ob »samo« polomljeni roki, komentiral prijatelj…

 

Takšen stavek nekomu, ki se znajde v okoliščinah, v kakršnih sem sam, ne zveni samo v razmislek, pač pa ga je moč slišati kot skrajno neumno izpoved, ker…

 

Ko ugotoviš, da ti je življenje »splavalo po vodi«, takrat v tem, da zgolj še obstajaš, neke posebne radosti, kaj šele sreče, ne vidiš. Potemtakem ne moreš razumeti, zaradi česa bi naj bil srečen, ker še vedno si, ker še vedno obstajaš.

 

Ko spoznaš življenje, in vidiš, kako se nekateri tudi mesece dolgo mučijo s svojim odhajanjem, takrat se, malodane neizogibno, srečaš s povsem drugačnim modrovanjem. S tistim »srečnež, katerega v trenutku pobere«. Pa gre, v obeh primerih, za eno in isto zadevo, za »odhod s tega sveta«. In je, potemtakem, upoštevaje povsem nasprotna stališča, izkazana ob neki (možni ali udejanjeni) smrti, presoja o ne/vrednosti obstanka dana »v roke« tistim, ki s strani opazujejo, in ne tistemu, ki je lahko ne/srečen, zato, ker ga je/ga ni v hipu pobralo…

 

Še najbolj neumno pa je takšno modrovanje takrat, kadar skušaš ugotoviti, v čem, s čem zmore smrt delovati na ne/srečo umrlega. Kolikor mi je znano, se namreč umrli ničesar več ne zaveda, niti lastne mrtvosti, ker ga, preprosto, ni več, ne obstaja. Obenem pa…

 

Ko bi z zornega kota verujočih zrl, tistih, pač, ki verujejo v to, da se »duša« umrlega umakne na lepo, »na nebo«, kjer v čudovitih »vicah« čaka svoj odhod v še lepši »raj«… takrat pa sploh ne bi razumel tega, čemu naj bi bil srečen, da nisem, ob neki nezgodi, denimo, umrl! Ko pa bi mi bilo v »vicah« krepko lepše, kot mi je tu, v življenju – nobenih obveznosti, nobenih položnic, nobenega nerviranja, zgolj užitek, užitek, užitek… pa še »bog« bi izkazal, to, da me ima rad, ker, bojda, tiste, katere ima, k sebi vzame.

 

Ja, »bodi srečen (lahko sem srečen), ker si (sem) preživel« je stavek, ki zmore zgolj o neumnosti pričati, tam, kjer zase, in sebi, živijo, in niti pod razno ne pomislijo o tem, da bi svoja življenja nekim drugim namenjali. Pa bi bili »srečni«, ob svojem preživetju, zaradi tega, ker bi ti drugi od njih še nekaj imeli…