Malodane
v vsakem času se pojavi razprava o umestnosti, pravilnosti, z etičnega vidika
sprejemljivosti ravnanja, s katerim nekomu omogočiš, mu pomagaš, da, po lastni
volji, zaključi svoje obstajanje, recimo življenje…
Nedavno
tega sem zasledil (resda samo za nekaj minut, dlje nisem zdržal, ob poslušanju »zdravniških
modrovanj«) razpravo na to temo. In v tej razpravi sta se zdravnika sklicevala
na Hipokratovo prisego… meni pa je misli, nenehno, vleklo k nekemu hipokritu
(hipokrit, hinavec, licemerec). In pojasnim, vsaj skušam, na čim bolj kratek
način, čemu me je k hinavščini gnalo, pa radi tega, najprej, objavim vsebino
te, omenjene, prisege:
Prisežem na Apolona Zdravnika in Asklepija in Higiejo
in Panakejo in na vse bogove in boginje ter jih kličem za priče:
·
da bom to prisego in to pogodbo izpolnjeval po zmožnosti in presodnosti;
·
da bom moža, ki me je izučil v zdravniški vedi, spoštoval kakor lastne
starše in da bom delil z njim svoj preužitek ter mu pomagal, če bo v stiski;
·
da bom njegove sinove cenil kakor rodne brate in jih naučil svoje
umetnosti, če bodo želeli pridobiti si jo, in to brez plačila in pismene
pogodbe;
·
da bom strokovna navodila in predavanja in sploh vso učno snov preoddajal
samo svojim sinovom, sinovom svojega učitelja in učencem, ki so po pogodbi
zavezani in zapriseženi na zdravniški zakon, drugemu pa nikomur;
·
da bom dietična načela po svoji vesti in vednosti uporabljal v prid
bolnikov ter odvračal od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in
nevarno;
·
da ne bom nikoli nikomur - tudi ko bi me prosil - zapisal smrtne droge ali
ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal
pripomočka za uničenje telesnega ploda;
·
da bom svoje življenje in vedo svojo varoval vseskozi neomadeževano in
pošteno;
·
da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč da jih bom prepuščal
delovnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo;
·
da bom v sleherno hišo, kamor me bodo klicali, stopil samo zaradi koristi
bolnikov ter da se bom vzdrževal vsake zavestne in pogubne krivice, posebno pa
spolnega občevanja z ženskami in moškimi osebami, svobodnimi in sužnji;
·
da bom molčal o vsem, kar bom pri izvrševanju prakse ali tudi izven nje
videl ali slišal o življenju in vedenju ljudi in česar ne gre obešati na veliki
zvon, ker sem mnenja, da je take reči treba ohraniti zase kot (poklicno)
skrivnost.
Če bom torej to prisego vestno izpolnjeval in je ne
bom prelomil, naj mi bo dana sreča in blagoslov v življenju in poklicu, da me
bodo vsi ljudje imeli zmeraj v čislih, če pa jo bom prekršil in postal
krivoprisežnik, naj me zadene nasprotno!
In
slehernemu bralcu, v domnevi, da je dospel do nekih izkušenj na področju odnosa
(izpolnjevanja njihovih dolžnosti) zdravnikov do pacientov, prepuščam v presojo
to, kolikokrat so ugotovili, da nek zdravnik te(o) prisege(o) ne/spoštuje. Pri
čemer ne kaže zanemariti tistega »da bom v sleherno hišo, kamor me bodo klicali, stopil samo zaradi koristi
bolnikov«, ki govori o tem, da naj bi bil bolnik zdravniku najvišja možna
vrednota, in zaveza, in ga ne kaže zanemariti predvsem takrat, kadar se, ob že
tako predolgih čakalnih vrstah, zdravniki odločijo za stavko, stremeč k še
boljšim plačam, kot so te, katere že imajo…
Čast izjemam, kakopak, tudi takšni obstajajo! Celo takšni, ki neposredno
svoja življenja tvegajo, da bi drugim pomagali, a je takšnih, med belimi
haljami, sila malo!
Nato
pridodam še sledeče razmišljanje: pri nekom, ki se nahaja v stanju, v katerem
se niti samega sebe, svoje prisotnosti na planetu ne zaveda (je, denimo, v
komi, ali pa je »zgolj« zametek v materinem telesu), ne moremo govoriti o
življenju, pač pa zgolj o fizičnem obstajanju! Nič več. Možgani (ne srce!) so
namreč osrednji organ slehernega dvonogega telesa, so tisto, kar govori o
ne/življenju, pa – v kolikor niso v stanju, da bi nemoteno delovali (in v
stanju ne-zavedanja ne delujejo nemoteno!), takrat ne moremo govoriti o tem, da
neka oseba živi, da dejansko obstaja, kot suverena, o sebi odločujoča podoba,
pač pa zgolj – obstaja njeno telo (s pomočjo ustreznih medicinskih naprav ali
pa brez njih). Da bi živel, se namreč moram zavedati, najprej samega sebe, nato
tudi vsega ostalega, sredi česar živim!
Osebno
sem bil priča, na travmatološkem oddelku UKC-ja, v Ljubljani: možakarja,
starejšega, ki si je (iz)pulil cevke, s katerimi je bil priklopljen na neke
aparature, možakarja, ki je rotil zdravnike, naj mu pustijo umreti (in je bil
pri polnem zavedanju!), so, dobesedno, privezali, in mu, s tem, preprečili
udejanjanje lastne volje po tem, da bi – zaključil svojo zgodbo…
Pomeni,
da so si zdravniki drznili presojati o vrednosti možakarjevega življenja, in da
je bila volja zdravnikov pomembnejša od volje tistega, kateremu NAJ bi
pomagali! Pomeni, če nadaljujem, da so mu »pomagali« na način, s katerim so
delali v nasprotju z željami tega možakarja…
Bilo bi
dobro, a, žal, tega ni, ko bi šola dajala tudi neko, vsaj kolikor toliko,
osnovno izobraženost, neko zmožnost razumevanja konkretnih vsebin, stanj, in, v
okviru tega, tudi (z)možnost zdravnikovega odločanja, kakovostnega odločanja,
neke izbire med manjšim in večjim zlim, kajti – kadar nekdo v svojem »življenju«
ne vidi drugega, kot zgolj mukotrpno, boleče obstajanje, takrat je takega
skrajno NEHUMANO siliti v to, da v takšnem obstajanju nadaljuje. In to počne
samo zaradi »zdravnikov«, njihove »zmožnosti presoje«, njihove »vesti«, njihove
hipokritske, pardon, Hipokratove prisege!
Pa da
ne bo nesporazumov: to, da zdravniki samega obstajanja (nevrednega tega, da bi
ga z življenjem poimenovali!) NE obravnavajo kot življenja, to je moč, zlahka,
ugotoviti takrat, kadar se odločijo, da neko dihajoče telo – izklopijo z
aparatur, s katerimi mu »vzdržujejo življenje«! Takrat si namreč drznejo biti »jasnovidni«,
takrat namreč izkažejo to, da »vedo«, da se telo, čez čas, ne bo izborilo…
čeprav tega, niti pod razno, NE morejo vedeti (lahko zgolj domnevajo)! Pomeni,
da po »logiki« ne-bom-ubijal-življenja in po »logiki«
ne-bom-odpravljal-zametka-življenja (plodu v telesu neke ženske) KRŠIJO
prisego, na katero se sicer radi sklicujejo! Kadar jim niso na prvem mestu
njihove plače, odmori/malice, dopusti…
Osebno
imam en sam pomislek po vprašanju evtanazije – možnost zlorabe! Na žalost
obstajajo tudi takšni »dragi svojci«, kakršni bi se, zlahka, odkrižali nekoga,
v primeru, da bi se le-ta, za nek čas, znašel v stanju, ko o samemu sebi ne bi
mogel odgovorno odločati…
Po vseh
ostalih vprašanjih pa sem zagovornik evtanazije, in sem celo prepričan, da
njeno ne/izvajanje govori predvsem o ne/razvitosti nekega okolja. O ne/razvitosti
mišljenja (ne/upoštevanje objektivnih stanj in ravnanje, ki je ne/skladno s
temi stanji, priča samo o ne/umnosti tistih, ki ne/ravnajo), o razvitosti
etičnosti/vesti (celo živali, ki se muči, odmerijo »milosten strel«, zlahka,
marsikje, tak strel izkažejo tudi tam, kjer bi bilo moč žival ozdraviti, a bi
to zdravljenje terjalo določen napor, in predvsem finančna sredstva – ja, »denar
je sveta vladar«, velja tudi pri hinavskih sklicevalcih na Hipokratovo
prisego!), potemtakem o ne/razvitosti, če ne celo o samem ne/obstajanju,
tistega, čemur pravimo – človečnost!
V
omenjeni razpravi, tisti, s katero sem le nekaj minut zdržal, sem slišal tudi
to, da bi bilo izvajanje evtanazije – umor! Umor česa?! Bolezni? Bolnikovega
nezadovoljstva, trpljenja? Ali umor telesa, ki samega sebe v življenju več ne
vidi, in mu je celo golo obstajanje odveč?
Živim,
pač, v času, v katerem morilcem skušajo »humanost« zagotoviti (in jim kazni
blažijo!). V času, v katerem sprijenost s tistim »to je človeško« opravičujejo
(takrat, kakopak, kadar o lastni sprijenosti, ali o sprijenosti nekih svojih
govorijo!). In v času, v katerem je prisilno podaljševanje nekega trpljenja,
nezadovoljstva, očitno – »humano«! Radi česa že? Morda zgolj, in izključno,
zaradi vesti, neke sebične vesti tistega, ki priseže na dobrobit obolelega, in
to naredi zaradi tega, da potem – v imenu obolelega o njem odloča?!
Da,
tudi to vprašanje bi bilo potrebno urediti, vprašanje načina, na katerega bi
bilo moč evtanazijo izvršiti tako, da smrt neke osebe ne bi bremenila vesti
tistega, ki bi se odločil tej osebi pomagati, ji skrajšati, odvzeti trpljenje.
A mislim, da je to še najlažji del(ček) zadeve, imenovane evtanazija.
Za
zaključek: ko bi Hipokrat vedel, da bo s hipokriti imel opraviti, zagotovo ne
bi bilo ene same črke, po njem, na katero bi se silna hinavščina danes
sklicevala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar