Močna pozicija…

Pri nekaterih imam sila močno pozicijo. Ni namreč močnejše, te, pozicije, kot je tista, pri kateri ne potrebuješ ničesar slabega narediti, pač pa zadošča, da svojo naklonjenost odtegneš. Je, preprosto, ni!

 

Slabega tako in tako, nikoli in nikomur, nisem niti skušal početi, kaj šele, da bi se s slabim, zavestno, hote izkazoval. Ravnanja, s katerimi se izkazuješ, namreč o tebi pričajo, pa ne moreš biti dober, če se s slabim izkazuješ, pošten, če nepošteno ravnaš…

 

Ja, pomoč sem pa že odtegnil. Nikoli neznanemu, pač pa, vedno, in marsikdaj, znanim. Predobro, žal, znanim. Tistim, katerim sem, poprej, že pomagal, in to krepko, a so se kot pomoči nevredni izkazali. Z nevrednimi pa ne želim imeti opravkov.

 

Resda so (bili), po vrsti, zaradi tega jezni name, vendar – sem jaz kriv, če ustreznejše pomoči od moje ne zmorejo pridobiti?! Sem jaz kriv, za to, da so mi povedali kdo, in predvsem kaj, so?! Domnevam pa, da imam pravico odločati o tem, koga sprejemam, in koga ne, komu dovolim, komu pa, pač, ne. Tako da…

 

Ja, sem že pisal – zna biti cel hudič, takrat, kadar vejo, na kateri si vselej smel stati, žagaš! Ta veja te namreč edina med vsemi pozna, še več, ta veja se ti je, edina med vsemi, kot vselej zanesljiva izkazovala. Potem pa – puf, izginila, veja, neznano kam. Namesto nje zija praznina, v kateri niti tega ne veš, v katero smer bi se obrnil, da bi, morda, od daleč vsaj, obris neke, od še bolj daleč tozadevno podobne, veje ugledal…