Pogovarjam se…

Pogovarjam se, s samim seboj. Na glas. Da ne pozabim govoriti, če, tako, za šalo, pojasnim. Ne da se namreč tako hitro pozabiti tistega, s čemer se vse življenje izkazuješ…

 

Pogovarjam se z besedami, katere zapisujem. Preden jih zapišem, in po tem, ko so že zapisane. Da njih zven, njih melodičnost, kadar so v verze vstavljene, preverim…

 

Pogovarjam se z nekimi, obstoječimi, kakopak, ki mi, prostorsko gledano, niso niti blizu, kaj šele, da bi ob meni, v pogovoru bili, a so v meni, potemtakem so tako blizu, da bližje biti ne bi mogli. Dovolj dobro jih poznam, da lahko pogovor dinamično poteka…

 

Nekoč nisem razumel, nekih, pač, tistih, katere sem, bolj kot ne, po naključju zaznal, in ugotovil, da se sami s seboj pogovarjajo. Še več, čudni so se mi zdeli. Danes jih še kako razumem, in v lastnem, glasnem monologu, ničesar čudnega ne vidim, pač pa zgolj običajen, naraven odziv na okoliščine, znotraj katerih se nahajam.

 

V tem trenutku sem pomislil na nek film, konkretno na tistega, ki o nekem »poštarjevem« brodolomu pripoveduje. Tam si je junak zgodbe izbral žogo, za svojega sogovornika, jo celo poimenoval. Če me spomin ne vara, je šlo za gospoda Vilsona…

 

Ne, tako daleč me ne nosi. Ne pogovarjam se ne z žogami, ne s katerimkoli drugim predmetom. Namenjam pa, kadar tako nanese, besede cuckoma, in mačkoma, a sem to tudi prej počel, ker – kako lahko nekoga, in tudi žival, drugače nagovoriš, mu pokažeš, da (tudi zate) obstaja, če ne z neko gesto, in z besedo. Dlan, ki boža, zmore spregovoriti o čustvovanju, o sprejetosti, a glas zmore krepko bolj (po)božati, krepko več izpovedati…

 

Verjetno bo večer prinesel tudi nekaj petja. Če se tako zgodi, kakor se je nekaj prejšnjih večerov dogajalo. Večinoma ne gre za drugo, kot za »prepevanje« melodij, takšnih, kakršne začutim, takšnih, kakršne dobesedno »morajo« na plano. Tu in tam katero tudi na diktafon ujamem, čeprav močno dvomim v to, da bo kadarkoli zaživela v podobi nekega posnetka… da ga k ostalim, na jutubu, pridružim. Vendar – morda pa bo…

 

Ja, nikoli nisem v prazno čvekal, pa da bi bodisi za računalnik sedel, ali telefon zagnal, in dolgovezil, zgolj radi tega, da čas mine. Rad imam tvorne pogovore, vsebinske, in celo nekaj takšnih premorem, sogovornikov, pri katerih zna, včasih, miniti ura, morda tudi dve, preden je telefon spet v stanju mirovanja. A ni vsak dan tako, tudi za pogovor si je potrebno čas vzeti, biti ustrezno razpoložen, predvsem pa – nikoli se nikomur nisem vsiljeval, in mi na kraj pameti ne pade, da bi nenehno, iz dneva v dan, kogarkoli obremenjeval s svojimi pogovori, s samim seboj…

 

Maloprej sem se ujel, na zunanjem stopnišču, v enem takšnih svojih monologov. In v hipu obmolknil, ter se ozrl proti cesti, češ bodo-še-mislili-da-se-ti-je-zmešalo…

 

»Blagor« tistim, ki lahko povsod, celo na cesti, najdejo svoje sogovornike. Očitno se imajo o nečem sila »pametnem« pogovarjati, da je sleherni trenutek, in sleherni sogovornik dobrodošel. Upoštevaje povprečne mentalne (ne)zmožnosti…

 

Ja, vreme pa imamo res čudno, povsem aprilsko… in podobna razpredanja so mi, že zdavnaj, prek glave segla. Pa se raje s samim seboj pogovarjam, kot da bi dar govora obnavljal s čvekedranjem.