Živi in pusti umreti...

Živi in pusti umreti. Simpatična pesem. Če se ne motim, je celo krasila nek film, o s(i)lovitem Džemsu Bondu…

 

Vse bolj razmišljam, da bi postala vodilo preostanka mojega življenja. Naj crkne tisto, kar v crkavanje sili. Še zlasti, če se je izkazalo tako, kakor se je meni…

 

Petnajst mesecev, iz dneva v dan, vsak božji dan, po dvanajst do štirinajst ur dnevno, garanja! Terapije.

 

Ni čutila toplote, z rokama. Naučiti se je morala, na osnovi opeklin, pri kuhanju uporabljati rokavice. Ja, »lažje psihične motnje«, kakor danes »ve« neka silna »strokovnjakinja«…

Leta ji je uradna medicina, povsem zaman, »zdravila« kronično slabokrvnost. Kronične omedlevice. Kronične migrene. Kronično nespečnost. Kronično izgubljanje spomina (včasih sem se moral tudi desetkrat na dan predstavljati osebi, eni in isti, s katero sem živel!!! In sem jo spoznal v nekaj sto njenih podzavestnih podobah! Pri, kakopak, »lažjih« psihičnih težavah…). Kronično mišično zategnjenost telesa…

Leta, leta so jo »zdravili«, a – ničesar ozdravili!

 

Ko sem ji odpravil prvega, od treh, krčev, psihičnih, je šla bolna, z virozo, k zdravniku. Približno pol leta že ni jemala tablet proti slabokrvnosti. Domov se je vrnila nasmejana, kajti – laboratorijski izvid je pokazal odlično kri!!!

 

In z odpravo ostalih dveh krčev, so izginile vse psihosomatske bolezni, prej kot telesne »zdravljene«.

 

Odpravil sem ji kopico fobij, nezdravih, bolestnih strahov. Kaj meniš, kako deluje na tvoje življenje pajkec, »suha južna«?! Komaj ga vidiš, tako majhen je, tebe pa prežene, da kriče pridrviš iz kuhinje, panično, pri čemer tvegaš, da se v kaj zaletiš, ob čem polomiš, poškoduješ… in kako šele deluje paničen strah pred bakterijami??!!!

 

Ne vem koliko časa sem, vsak večer, v predal pod svojim ležiščem, spravljal nože, vilice, škarje, žiletke, tablete, preden je vzgib samomorilnosti povsem minil… in je zaživela volja do življenja, in sem doživel tisto, za kar mi je prej trdila, da nikoli ne bom doživel – slišal jo peti, videl jo plesati!

 

Petnajst mesecev garanja, fizične in psihične, moje, izčrpanosti. In to za to, da sem kasneje, ko je bolezen, duševna, krila razpela, o sebi slišal tudi to, da sem deset let nad njo izvajal psihično nasilje!

 

Dobro, vsaj toliko je bila korektna, da je tej izjavi pridodala stavek »… pri čemer ene same žal besede nikoli ni izrekel«.

 

Ja, sem »psihičen nasilnež«, ki nikoli ene same grde besede ni izrekel, nikoli ni glasu dvignil, nikoli ni zaloputnil z vrati, nikoli udaril po mizi, nikoli ni kozarca, ali krožnika, ob tleh, ali ob zidu, razbil, nikoli roke vsaj toliko dvignil, da bi izkazal zastavek morebitnega udarca… ja, »nasilnež«, ki enkrat samkrat nobene, še najmanjše geste, iz katere bi bilo moč vsaj slutiti neko agresijo, ni izkazal. Zanimiv opis nasilneža, mar ne, tipičen. Za nasilneže namreč velja, da so – ljubeznivi, razumevajoči, blagi?! In rad bi videl terapevta, kateregakoli, ki bi zmogel karkoli odpraviti, karkoli pozitivnega narediti, pri oboleli osebi, ko bi bil, ta terapevt, po svojem značaju nasilnež, kakršenkoli!

 

In sem slišal, da je deset let čakala na trenutek, da mi ubeži! Pri čemer je pet let hodila v službo, sama, in se sama vračala nazaj. In so jo vsak dan trenutki dobesedno prosili, naj jih izkoristi, in mi ubeži. A mi ni, nasprotno, nasmejana je prihajala domov. Ob čemer…

 

Je bila nekajkrat na obisku, pri sorodnikih, več kot sto kilometrov stran od mene, praktično mi je že »ubežala«… a se je, vedno, nasmejana vračala domov!

 

Ni zanimivo, takšno neskladje, med izjavami in ravnanji?! In takšnih neskladij bi lahko še kar nekaj zapisal, med njimi tudi to, da se je, po svojem odhodu od mene, prostovoljno, vračala, za nekaj dni skupaj, k meni, četudi »se me deset let na smrt boji«!!! In takšna neskladja se nekim »strokovnjakinjam«, celo »zdravnicam« za glavo, zdijo povsem samoumevna, povsem normalna. In, resnici na ljubo, tudi so povsem »normalna«, a le tam, kjer – v enem in istem telesu NE živi ena sama podoba, eno samo »bitje«!!!

Jaz pa naj se tolčem, besedno, do konca življenja, svojega, v nekem svojem dokazovanju dejstev, resnice, s takšnimi (celo izšolanimi) kretenkami?! Ne, hvala lepa, ne bom! Raje razmišljam o tistem »živi in pusti umreti«! Še zlasti tam, kjer mi to, kar sem dajal in dal, vračajo na takšne načine, kakršnih sem (bil) deležen!