Življenje, pot v nič, skozi nič…

So, ki so nevredni obstajanja, kaj šele tega, da bi jim svoje življenje namenjal!

 

»Človeštvo«. Beseda, ki o farsi govori, o neresnici, o laži. Veliki laži. Eni temeljnih laži tega sveta.

Še nedolgo nazaj je veljalo, da planet poseljuje Homo Sapiens, človek, razumsko bitje. Danes »znanost« ve, da planet poseljuje »sodoben človek«. Čemu sem besedo znanost v navednicah zapisal?! Preprosto, radi tega, ker tisti, ki dejstev ne prepoznava, do njih niti dospeva ne, tisti, ki neresnico izpričuje, tisti ne more biti znanstvenik. In njegovo delovanje ne more biti znanost!

 

Tvorba, kateri pravimo človeštvo, je sestavljena iz dveh popolnoma različnih bitij. Ne iz dveh vrst, pač pa iz dveh bitij.

Prevladujejo, krepko prevladujejo, tvorijo absolutno večino, križanci med nagonskim bitjem, živaljo, Neandertalcem (po svoji genski zasnovanosti, po svojih značilnostih je bratranec šimpanza, krepko, krepko bližje opici, kot človeku), dočim je človek, razumsko bitje, Homo Sapiens, v zanemarljivi manjšini. Da, še obstaja, še vedno ni izumrl, še vedno je tisti, ki tvori kakovostne spremembe tega planeta.

 

Biologija ve, da pri križanju dveh vrst vedno prevladajo značilnosti nižje razvite. Vedno! Nižje razvita vrsta je namreč bolj odporna na spremembe.

Osebno sem te križance poimenoval z besedo človejaki. Navzven, po izgledu, so (zaradi križanja, ki poteka že najmanj šest desettisočletij) podobni, celo enaki človeku, a vsebinsko gledano so njegovo nasprotje. Popolno nasprotje! So namreč – nagonska, NE-razumska bitja, kar pomeni, da povsem drugače vidijo stvarnost, jo povsem drugače "razumevajo", se s popolnoma drugačnim čustvovanjem, vrednotenjem, načinom živetja izkazujejo, kot so načini, na katere se izkazuje človek.

 

Znanost je že dospela do določenih ugotovitev. Nekaj jih omenim…

 

Prva: edina vsebinska zadeva, ki človeka razlikuje od živali, je razum! Pomeni, da tam, kjer ni razuma, ne more biti človeka! In, na žalost, obstajata, pri živih bitjih, samo dve vrsti razvrščanja – razumskost in NE-razumskost oziroma nagonskost. Tretje možnosti, neke kombinacije, ni.

 

Druga: obstajata dve temeljni podobi (vrsti, obliki) mišljenja, pamet (enostavno, praktično, neposredno vzročno-posledično mišljenje) in razum (logika, kompleksno, celovito mišljenje).

Prva, torej pamet, je dana vsem mislečim bitjem, potemtakem celotnemu živalskemu svetu in tudi človeku.

Druga oblika, razum, je dan izključno človeku.

Razum pa je…

Razum je seštevek pameti in abstraktnega mišljenja, je zmožnost sočasnega delovanja obeh! Pomeni, da ni moč o razumu govoriti tam, kjer pri polnem zavedanju realnosti NI – abstraktnega mišljenja!

 

Tretja: pri odrasli populaciji je zmožnost abstraktnega mišljenja zaznati pri dobrih 4 odstotkih celotne populacije! Pri samo 4 %!!!

Ti štirje odstotki se delijo na dva dela. Prvi del se nahaja na skrajni levi strani Gausove krivulje, torej tam, kjer obstajajo tisti, ki se realnosti ne zavedajo, obenem pa živijo v nekih svojih abstraktnih svetovih (v svetovih nekih utvar). Drug del se nahaja na skrajno desni strani iste krivulje, in priča o nadpovprečnih…

Do abstraktnega mišljenja je moč dospeti (začasno!) z raznimi pripomočki, denimo z drogo, a v takšnem primeru ni moč govoriti o tem, da se zadrogirana oseba zaveda realnosti, potemtakem ni moč govoriti o tem, da je razumsko delujoča!

 

Da, »znanost« govori o »sodobnem človeku«, ki pa, po vseh dosedanjih znanstvenih opredelitvah, sploh ni človek, pač pa je – človeku (na videz) podobno nagonsko bitje!

 

Resda se je to bitje, skozi vsa desettisočletja, naučilo posnemati določene človekove aktivnosti, resda se je naučilo uporabljati naprave, vendar – tudi medveda, opico je moč naučiti voziti kolo, ko pa bi se človek z njima križal, toliko časa, kot se je z Neandertalcem, bi tudi medved in opica pridobila človeku enako podobo, fizično, in bi s to podobo zmogla enakovredno človejaku voziti avtomobil, uporabljati računalnik, hoditi v službo…

 

To križano bitje se je naučilo tudi človekovega govora, uporabe človekovih besed, ni pa se zmoglo naučiti, in se nikoli ne bo – taiste besede razumevati na enak način, kot jih razumeva človek! Ne pozabi, obstajajo (in vedno bodo) razlike v videnju, »razumevanju« sveta, v čustvovanju, vrednotenju, v načinu živetja!!!

 

Za primer samo tri takšne besede omenim…

 

Dobrota, biti-dober. NI biti-dober to, da presežek svojega časa (ali imetja) nekomu nameniš, NI dobrota v tem, da daš nekomu tisto, zaradi česar sam ne boš ničesar manj imel, zaradi česar sam ne boš kakorkoli na slabšem, celo ogrožen, pač pa – dobrota je takrat, kadar daš od sebe, kadar sebi vzameš (pomeni, da imaš potem manj, da ti je, z materialnega vidika, slabše!) zato, da drugemu daš! In to narediš izključno zaradi tega, da bo ta drug imel več, da mu bo boljše!

 

Poštenost, biti-pošten. Poštenost se NE izkazuje takrat, kadar je nevarnost mimo, ali takrat, kadar se več »poštenih« zbere, pa neko moč (varnost) za/čutijo, NE – biti pošten je ustrezno reagirati v vsakem trenutku, takrat, pač, kadar se soočiš z nepravilnostjo, četudi si sam, izpostavljen, četudi s svojim delovanjem samega sebe dobesedno ogrožaš!

Nisi pošten, in priden, in moralen… takrat, kadar se »pridno« obnašaš zaradi tega, ker se (zase) posledic bojiš, pošten si takrat, kadar ne boš neprimerno ravnal tudi takrat, ko veš, da ne boš nikakršnih negativnih posledic (kazni) deležen!

 

Spoštovanje, biti-spoštljiv… kjer je vsakdo spoštovan, tam spoštovanja, spoštljivosti sploh ni! Spoštuješ namreč tiste, ki se po svojih značilnostih, izkazovanjih tako razlikujejo, v pozitivnem, od povprečja, da si zaslužijo biti kot nekaj posebnega izpostavljeni, kot – spoštovanja vredni!

 

O tistem »oblast pokvari«, »priložnost dela tatu«, »si kar ješ«… in podobnih neumnostih nagonske pameti tu, in tokrat, raje ne bom. Takšna prepričanja namreč izkazujejo samo to, da nagonska pamet ni zmožna do dejstev dospeti, pač pa – po svoje vidi, »razumeva« in po svoje tudi ugotavlja.

 

Da, človek, živiš sredi širnega oceana bitij, ki so tebi popolnoma drugačna. Bitij, pri katerih, niti pod razno, ne smeš pričakovati lastnih lastnosti! Njih je potrebno učiti uvidevnosti in sočustvovanja (a jih nikoli zares naučiti ni moč!), ti se z uvidevnostjo in s sočustvovanjem že rodiš! Oni temeljijo na boju za obstanek, njim je svet lep, kadar je njim lepo, njim je smisel življenja da-mi-je-dobro… ti pa se ne izkazuješ s sebičnostjo, nasprotno, sebe vselej v drug plan postavljaš, in sebi ne moreš, nikoli, oprostiti, kadar nekomu, četudi nehote, nekaj slabega povzročiš! Zato…

 

V kolikor si kot človek, (preredek obstoječ) Homo Sapiens rojen, potem, pač, imaš smolo, potem ti življenje nikoli ne more biti neka pravljica. Daleč od tega, in celo nasprotno! Zaradi česar je bolje, da ne iščeš ne iskrenosti, ne poštenja, etičnosti, ne dobrote, uvidevnosti, človečnosti, na tem svetu, kajti takšnih, kakršen si sam, je krepko premalo, da bi jih imel priložnost pogostoma srečevati. Če sploh. Pričakuj raje, človek, od življenja samo slabo, naj te redke dobre zadeve prijetno presenetijo!

 

Najlepši primer razlike med človekom in nagonskim bitjem zmore  izkazati duševna bolezen. Da, čudno se sliši, a z vso odgovornostjo trdim, da je bodisi psihično težko obolel človek, bodisi duševno bolan, povsem primerljiv z živaljo, s povprečjem, s človejaki! Pa – če je v svoji zasnovanosti etičen, uvideven, sočustvujoč, ga duševna bolezen (ali težja psihična okvara) spremeni v bitje, kakršno sploh obstajanja vredno ni: neuvidevno, nesočustvujoče, povsem sebično, v bitje, ki se zlahka izkaže brez slehernega čustvenega ali moralnega zadržka, in je pripravljeno, za doseganje svojega meni-dobro, iti malodane prek vseh ovir.

 

Življenje?! Dejansko pot v nič (za vse) in, za človeka, skozi nič! Skozi trume tistih, in takšnih, katerim je smisel njih obstajanja v tem, da – obstajajo! Obstajanja nevredni.