Božja dilema

Oblak kosmat nebo tišči, na njem pa bog sameva,

binglja z nogami in, se zdi, vetrovna prazni čreva,

razmišlja, kje je pogrešil, da se skazil je v znanju,

ko, mesto viška, naredil je stvar podobno sranju…

Spod tal, kot mravlje, zro v nebo nemočne vse ovčice,

prek pašnikov bi vse lepo, a znajo le v krivice,

in upajo, da jih gospod, od samih njih, odreši,

a bog ne upa, se boji, da znova se osmeši…

In teče v krog ta bližnji stik, že dolga tisočletja,

v nemoči up nemočno ždi, natanko sredi smetja,

težave pa, kot kopi pejst, se jadrno vrstijo,

ko, malo sem, spet malo tja, le lasten rep lovijo…

A ni strahu, in ni dilem, prav nič ni v večnost dano,

še vse, kar je prišlo na svet, je v svetu pokopano,

pa tudi radosten ta ples, vsesplošno zversko žrtje,

odreši, na račun nebes, človeško izumrtje…

In tuhta bog, kako bi s tem, da bi ostal dosleden,

kaj naj stori, da bo ostal zaupanja še vreden,

obljubil je človeku raj, in zdaj je v razkoraku:

če ga spustim, da pride gor, še tu bo kot v svinjaku!