Valčkasta

Še dobro, da znamo se s svetom vrtet,

sicer bi se nam zavrtelo,

že res, da kdaj zadaj, in drugič bolj spred',

kdaj suho, in kdaj bolj debelo…

Če kdaj zaustavi za hipec se čas,

ni sile, se vsaj mi vrtimo,

v preteklost ponese razuma nam glas,

potem spet v bodočnost hitimo…

Kot valček, nazaj, in spet malo naprej,

kako bi, po taktih, drugače,

morda do zelenih dospeli bi vej,

ko ne bi odločale hlače…

So v hlačah modrosti, spoznanj pravih bit,

sodnik vsega stvarstva pa čreva,

iz roda v rod isto znanje učit

še slednji si rod prizadeva…

Iskalci nenehni smo istih resnic,

že v zibeli so nam dajane,

ne vem, je še vedno pristojnost mesnic,

da nudijo sveže možgane?

Na en-dve-tri, en-dve-tri, složno v zasuk,

po notah življenjskega speva,

na cesti je šola, in v šoli je uk,

ki množično rado odmeva…

A kaj bi jezili se, enkrat si živ,

pa živi, kot zmoreš živeti:

ponavljaj, predano, v jati svoj čiv,

in pusti se s časom vrteti.