Brezsrečnost

Ko bi bilo na svetu lahko,

vrednega ne bi ničesar bilo,

ko bi v odpadkih do sreče dospeli,

bi vsi smetarji se bajno imeli…

 

Kjer ni ponosa, kjer ni časti,

tam prav z lahkoto se čas preživi,

teče le v tem, da ugodneje mine,

a si nikdar ne zapolni praznine…

 

Cel kup radosti, silna navlaka,

mine, še preden zares se dočaka,

pa prav nikdar je dovolj ni imeti,

vselej hlastati, nikoli dospeti…

 

Sreča je sreča, redko posveti,

ker k njej, na srečo, ni zlahka dospeti,

ko bi na slednjem koraku živela,

bi obledela, bi zvodenela…

 

Vselej v živetju izbira je neka,

z njo se nagonskost deli od človeka,

kadar pomembno vsestransko je žretje,

skaže nevredno se samo živetje…

 

Ne me narobe, nikar, razumeti,

pamet je pamet, nikdar v njo ne sveti,

tudi v svinjaku je vrednost korito,

smisel živetja, da prase je sito…

 

Pač, so različni, številni okusi,

jaz zgolj povem, kaj zares se mi gnusi,

v svetu, ki sploh ni v znaku človeka,

le neka brozga, ki v nič svoj odteka…

 

A, kaj bi s tem, je tako že nenehno,

redko visoko, ostalo pritlehno,

bolj osamele so moje stezice,

raje kot v smetje, zrem v zvezde zlatice…

 

Resda ni sreča prav vselej mi dana,

a kadar je, je kot pesem ubrana,

vsakič sem plačal jo z nekim trpeti,

a kot resnično sem smel jo živeti…

 

In ko, na koncu, nazaj bom pogledal,

nekaj spočel sem, in mnogim presedal,

vse, kar bom rabil, je veter, ki nosi,

stran od vsega, kar se gnusi, me trosi…