Od
tega, kakor živim, imam samo to,
da lahko
vsakomur zrem v oči,
in
marsikoga pošljem v tri krasne!
Morda
je premalo, ne vem, a bo šlo,
če je
do sedaj, do poslednjih mi dni,
ko trma
načelnosti končno ugasne…
Od
tega, kakor živim, imam zlate otroke!
Že res,
da po svoje živeti gredo,
v svojih
daljavah, a vselej v meni…
Me
znajo peljati v višave visoke,
takrat,
kadar teče jim vse prelepo.
Ko jim
je hudo, so trenutki stemnjeni…
Od
tega, kakor živim, imam – izgubljene sanje!
Pa kaj,
itak sanjal zgolj prazen sem nič,
ko sem z
nemogočim se pridno lovil…
Le kaj
bi mi sanje, kdo meni se zanje?!
Ostal
za menoj bo le čas nemih prič,
prav vse,
kar imam, za seboj bom pustil…
Ni komentarjev:
Objavite komentar