Lila je tu...

Ko sta stopili z vlaka, sem bil kar precej stran. Mama ji je kazala v mojo smer, a me Malčica ni opazila. Zanimal jo je mamin dežnik, in ga je tudi dobila…

 

Bil sem že krepko bližje, ko sem začel žvižgati. V trenutku je, Driska, treščila dežnik na tla, in se začela ozirati naokoli, da bi me videla. In, ko me je zagledala…

 

Ko nek palček sralček, z obrazom raztegnjenega nasmeha, in z dvignjenima ročicama, v hipu, tako spontano, da bolj ne bi moglo biti, začne teči k tebi…

 

Celo popoldne je preživela nasmejana, razigrana. In crkljala sva se, objemala, na koncu pa tudi spanec dobrovoljno priklicala. Tata skuša biti priden, čim bolj, pa uboga. Ne nazadnje – takšne bližine, kakršno mi dete nudi, in jo jaz skušam nuditi njemu, ne kaže prezreti.