Mar res bo tako?!

Nikdar ne bom te, do konca, pozabil,

te vselej pogrešal, nikdar več te rabil,

čemu le želel bi v strahu živeti,

in, ko te popade, brezmejno trpeti…

 

Bila si mi sonce, bila si mi želja,

bila si opora, in vrelec veselja,

a ko si v brezdušna se pota podala,

si vzela še več, kot poprej si mi dala…

 

Bila si nebo, mi je z njega toplilo,

ko moč je puhtela, bila si vodilo,

potem pa zavrgla si me, kakor smet,

v podobah nasprotnih se šla razodet…

 

Nikoli ne bom te, do konca, pozabil,

bila si še več, kot za lepo bi rabil,

potem pa, z lahkoto, si vse razdejala,

me v pekla najglobljo temačnost peljala…