Sem
danes razlagal,
da nisem
omagal,
da
sploh se ne mislim predati,
nasprotno,
me vleče
do
hipcev vsaj sreče,
ki
zmorejo v miru nastati…
In sem
še povedal,
da napačno
gledal
sem
dolgo, predolgo, v prazno,
a zdaj
roke dvigam,
in zase
se brigam,
bilo že
preveč je porazno…
Kar
hoče, naj mine,
za vedno
izgine,
čemu
upal bi, in prosjačil,
če že
ni mu druge,
naj krene
do truge,
bom
sebi v spokoj predrugačil…
Mi
rekla je bravo,
le drži
trdnjavo,
je čas,
da pogledaš še nase,
ja,
res, mi izdano
srce
je, in z rano,
a
močno, še vedno ne da se…
Sem se
primejdušal,
pogum nek
okušal,
da
lažje na pot mi je iti,
čeprav
mi je znano,
da
dolgo bo dano
do niča
mi rane čutiti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar