Pisanje,
moje pričevanje,
mi z
njim prav vselej je imeti,
me
popeljalo je že v sanje,
in dalo
marsikaj živeti,
pisanje,
v njem premnog mi dan je,
kot
spoved mi srce okuša,
pomaga,
kadar razdejanje
preti,
in vzeti me poskuša…
Od
nekdaj mi beseda teče,
od nekdaj
zvesta mi je druga,
pri
roki, vedno, da poreče,
obenem
rojstvo mi in truga,
ne
zmogel bi jih niti šteti,
v
neskončnost so se mi nabrale,
mi
znale marsikaj odvzeti,
a več,
krepko več so mi dale…
Še to,
kar zdajci zapisujem,
se med
grižljaje mi vriva,
za silo
nekaj obedujem,
pisalu
želja je igriva,
naj
gre, tako kot ga povleče,
mu
grešno je zaman čakati,
morda
pa, z dobrim kančkom sreče,
bo
zmoglo, nekaj vsaj, nastati…
In ni
več česa dodati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar