Veš, česa ne maram?

Veš, česa ne maram? Ti povem:

 

Laži, in hinavščine, vse grdobije,

in sprijenih duš, njih smrdljivih ravnanj,

ne maram, ko blato čez svet se razlije,

da Dobro trpi, in ga je vedno manj…

 

Ne maram ljubezni, ki v lonec zaide,

čeprav se še slabša zna zlahka dobit,

takrat, pač, ko tja med noge nekam pride,

zato zgolj, da krene nagone tešit…

 

Ne maram brezvestnih, brezdušnih prikazni,

katerim do konca le zase je mar,

in vseh, ki do konca živetja so prazni,

misleč, da jih polni imetje, denar…

 

In pamet ne sodi v zadeve mi ljube,

ne ve, da uboga v neumnost tišči,

na svetu so prav radi nje vse pogube,

razum radi nje se obstati bori…

 

Ne maram sebičnih, po lahkem hodečih,

in vseh v škodoželjnost zagretih nravi,

in pa maščevalnih, v razvratu blodečih,

ne maram, preprosto, dvonogih smeti…

 

Ne maram poštenih, ki bodo jemali,

takrat, ko jim lopov drobtine deli,

ko neha, pa bodo ga brž popljuvali,

čeprav njih izbor je, o njih govori…

 

So mi do nagnusnosti vsi brez morale,

z edinim načelom »da meni bo prav«,

mi ni do živine, gnoja in do štale,

pa hrbet jim vselej pokažem v pozdrav…

 

Ko bolje pogledam, jih malo ostaja,

da zmorem, iskreno, imeti jih rad,

in vsak se, med njimi, z grenkobo podaja,

vse bolj le s samoto se svojo obdat…