Znova v samo…

Bila je sama, dokler me ni spoznala,

in sama bo, naj bo krog nje ves svet,

tako se zgodba neka bo končala,

bilo jo dano v soncu je živet…

 

Bila je sama, v vrvežu praznine,

zaman iskala pota do srca,

le razočaranja, in bolečine,

dokler z nasmehom vame ni zašla…

 

A kaj, ko čas prav rado vse obrača,

in ni zadostno, kar ti je v rokah,

podobe neke brez težave vrača,

in vso grenkobo, bolečino, strah…

 

Mi ni vseeno, sem pomagal vstati,

mi ni vseeno, v soncu sem živel,

a zdaj mi dano ni več pomagati,

ne bom pa gledal, in ob tem trpel…

 

Bila je sama, v samo je krenila,

a kaj, ko se na silo nič ne da,

se v nek spomin za vselej je vselila,

nekam na dno zastalega srca…