... po
krajšem nemiru sem se odločil, da te nagovorim, in bi to lahko naredil tudi na
drugačen način, pa se ti, denimo, prek "zasebca" oglasil, a mi je v
olajšanje misel, da boš znala razumeti, čemu sem izbral prav izpričano pot.
Praviš, da
je smisel življenja v tem, da si zastavljamo vprašanja, iščemo odgovore nanje,
njih ustreznost preverjamo na poteh, po katerih se podamo, in hodimo, hodimo,
hodimo... vse do tedaj, dokler ne prispemo na cilj (spo)znanja... najprej
posamičnih, kasneje do takšnega, v okviru katerega zmoremo, zahvaljujoč božji
sili, imenovani Logika, zaokrožiti podobo Sveta.
Na prvi
pogled se bo zdelo čudno, ko bom zapisal, da se s tvojim mnenjem načeloma
strinjam, a se, žal, ne morem strinjati v meri, potrebni za to, da bi tvoje
mnenje kot takšno tudi sprejel, v obliki smisla, zoper katerega bi mi ne bilo
dano ugovarjati. In pojasnim (kakor je potrebno pojasnjevati, vselej in
vsakokrat, kadar človek, kdorkoli, meni, da je svojo resnico našel, neomajno
resnico, pa jo zaradi tega tudi brez težave pojasnjuje, in razloži, celo dovolj
natančno, da bi se jo dalo v šir - in vsaj za silo - razumeti)...
Radovednost. Radovednost je naravna danost, pa -
obstaja ali pa ne. Spočetka sleherno bitje razpolaga z njo, in skuša na vse
možne načine ugotavljati, celo okušati svet. In ga ni niti mladička, pa naj bo
človeški, ali "zgolj" živalski (bistvene razlike tudi v obdobju
"odraslosti" ne vidim, a kljub temu), ki ne bi stegoval svojih ročic
v smereh neznanega, ki si ne bi tlačil v usta, kar mu pod doseg pride... ki se
ne bi podal v smeri mikavne nepoznanosti, da bi skušal, po svoje, ugotoviti,
kaj se za njo skriva. Na takšen način, torej z iskanjem, raziskovanjem,
prihajamo do razkritja novih vsebin, do znanj, ki jih potem uporabljamo v
nadaljevanju. O tej uporabi, ki jo izkazujemo (zvečine) brez razumske
prisotnosti, samodejno, ali pa na temelju razumevanja, v redkih primerih, bi se
dalo obširneje, pa naj ostane za drugič, nekoč, če sploh.
Radovednost,
iskanje je, baje (tako vsaj pravijo) izkaz - razumskosti, kajti
razum ne pristaja na zapovedana razkritja, v kolikor mu le-ta niso dojemljiva,
razložljiva in skladna s tistim, kar okoli sebe gleda, in vidi, pa je težko
govoriti o njegovi prisotnosti tam, kjer biva tisti običajen mi, ki
je zgolj - človeški meeee (ali pa, če se lepše sliši, beeee).
Iskanje. Res je, le ta, ki se vanj
poda, se zmore nadejati, da bo (nekaj) našel, in le ta, ki bo nekaj našel, bo
imel to možnost, da bo ta nekaj otipal, okusil, se z njim seznanil, se o njem
podučil, pa svet videl za kanček drugače, kot mu je do pred-tem bilo dano
videti, ga za kanček bolje razume(va)l, in se za kanček ustrezneje nanj tudi
odzival. V smislu razumskega, ali razumnega, kakorkoli že, odzivanja. A je res
tudi to, da človeštvo sila rado najde, to, kar, baje, išče, že v svojih
zibelih, in je vsa radovednost, tista, ki naj bi temeljna vprašanja
zastavljala, potešena, dokaj hitro. Bojda je nesmotrno spraševati o tistih
stvareh, pri katerih ti odgovori ne bodo zmogli zadovoljiti vprašanj, ker jih
ne boš mogel - razumeti.
Pravijo, da
je otrok v starosti treh, štirih let, na ravni šimpanza. In je. Kasneje...
kasneje je resnica, bi si upal trditi, bolj naklonjena šimpanzom, kot človeku,
kajti šimpanz sledi spoznanjem, pridobljenim na temelju izkušenj, človek pa vse
življenje išče nek nov, trd, zid, v katerega se bo zaletaval. Da, zanimivo,
prav v omenjenem človekovem obdobju se začenja nek proces, ki bi ga lahko
opisal kot postopna izguba zmožnosti abstraktnega razmišljanja, proces, ki je
sila uspešen v svojem udejanjanju, in to postopnost pripelje do - dokončnega
stanja, do - nezmožnosti abstraktnega razmišljanja. In s to nezmožnostjo niti
ni tako narobe, se da živeti ob njej, celo sila uspešno, v kolikor upoštevam
tisočletja, skozi katera človek kroji svet po lastnih podobah, samo... kadar
nimam te zmožnosti, takrat zmorem besedo razumeti
samo tako, kakor je zapisana, pomeni, da zmorem prepoznati le sosledje črk, ki
to besedo tvorijo, pa še to sosledje razumem izključno na način, na katerega so
me naučili - "razumevati" (trditev je moč preveriti v praksi, njeno
resničnost izkazuje "različnost dojemanja določenih terminov,
pojmov", in je lep primer, ki o tem izpričuje, tisti "treba
je spoštovati vsakogar", zapoved, katera se dobesedno tepe z
ugotovitvijo, spoznanjem, da je spoštovanje moralna kategorija, pa
bi morali biti dani tudi določeni temelji - moralnost nekoga, njegova
doslednost, načelnost, enoobraznost... - za to, da zmorem spoštovati).
Iskanje
preverja, iskanje primerja, iskanje ugotavlja. Da bi to lahko počelo, se (za
razliko od občestva) podaja po različnih poteh, spoznava različne trate,
posejane ob njih, nato pa, šele na koncu, zaključi, kar je sproti, skozi
primerjave... tako med posameznimi vsebinami in še bolj v odnosu do celote...
ugotavljalo. Občestvo se podaja po uhojenih, pa še kako uhojenih stezah.
Takšnih, kakršne zlahka opaziš na slednjem ograjenem pašniku, in so, običajno,
ob ogradi popeljane.
Res je, ko
bi bili skladni s tvojim smislom, kakor si ga opisala, potem bi tudi tvoj
smisel zmogel priznati. Vendar...
... še
takrat le pogojno, kajti to, da "zgolj" ugotovim, je (krepko)
premalo, potrebno bi bilo tudi to, da z ugotovitvijo tudi druge okužim (vsaj
toliko teh drugih, da ugodno delujem na neskladnost, izkazano med številom
rojstev razumnih, na eni strani, in številom rojstev nerazumnih, na drugi
strani krute človeške gugalnice), pa se potem nadejam, da bo ugotovljeno
postalo dovolj nalezljivo obolenje, da bo počasi, postopoma, okužilo ves
(človeški) svet.
Vem, da
sama skušaš tako, in vem, da dopuščaš možnost tovrstnega početja tudi meni...
in oba veva, da so skozi človeški čas bili premnogi (v vsaki generaciji
peščica, napram celoti), ki so tako počeli, pa... veva tudi to, kako se ta
nalezljivost prijemlje. Ne pomaga, žal, če smo za kaj dobro cepljeni, potem smo
odporni na sleherno sredstvo, s katerim se razum skuša zoperstaviti -
cepavosti!
Dokler je
torej spoznanje izključno "moj" doseg, in dokler s tem spoznanjem
nisem izboljšal, zares izboljšal, vse do stanja razumljivosti (tako spoznanega,
kot predvsem potrebe po njegovem upoštevanju, in izkazovanju... skozi lastna
ravnanja), do takrat je povsem nesmiselno dejstvo, da se tu in tam znajde
bitje, ki ugotovi, da je s svojim poznavanjem, še bolje - razumevanjem,
dojemanjem, le pikica v vesoljnem prostranstvu še-nedojetega, kajti... danes pa
ja tako veliko vemo, da bi bil že pravi čudež, ko ne bi bili (tako) pametni
(kakor smo)! Domnevam, da je tovrstna melodija tudi do tvojih ušes velikokrat
dospela.
Ti si dobra
duša, pa, morda, dopuščaš to, da so vrata še za malček priprta. In upaš v razum občestva.
Prav, imaš, vsekakor, pravico upati, in izbirati predmet tega upanja. Jaz, ki
sem prepoznan kot grd, pa imam to pravico, da sem prišel do ugotovitve o tem,
da je nemoč pričakovati takšno transformacijo, ki bo iz odsotnosti zametka
ustvarila čudeže, in si razlagam človeški svet kot seštevek dveh vrst, pri
čemer je prav tista "izumrla" močneje, krepko močneje zastopana. Žal,
a vsaka stvar, ki obstaja, obstaja z nekim razlogom, in kar je zakrnelo, je že
(davno) odpadlo... pa le še trtica izkazuje razdaljo, ki smo jo premogli od
živalskega, do "človeškega". Tako da...
Ja,
načeloma se povsem strinjam, da je pot, o kateri govoriš, da naj bi smisel
izkazovala, pravilna... in naj bi bila zastavljena slehernemu, celo
živalskemu bitju, v kolikor bi želel, ob tem bitju, in zanj, ugotoviti, da
deluje v okvirih, ali pa na temeljih, razuma. In je dana živali, resda
posredno, prek naravnih zakonitosti, in je odvzeta človeku, v tistem trenutku,
ko je samega sebe ugotovil za nekaj več, v istem hipu, ko se je z
načinom življenja otresel naravnih silnic (žal le tistih, ki v pozitivno
usmerjajo, in določene dobre lastnosti izkazujejo), in še to je naredil iz
povsem banalnega, absurdnega razloga, katerega se, človek, niti zaveda ne:
težko je stanje, v katerem "vem", da sem razumsko bitje, stanje, v
katerem "vem", da imam ne samo pravico, pač pa celo dolžnost
(so)odločati, v katerem "vem", da bo brez moje modrosti svet slabši,
kot že je... in "vem" domala vse, in o vsem, le nečesa, neke
malenkosti ne vem: da ne izkazujem značilnosti, odzivanj, ravnanj, na temelju
katerih bi se me dalo prepoznati za bitje, delujoče na podlagi - razuma!
Upam, da
sem bil v tem oglašanju nekolikanj bolj razumljiv. Je smiselno iskati, je
smiselno razumevati, in je, žal, na koncu, smiselno tudi ugotoviti, da je vse
tvoje iskanje, vse tvoje ugotavljanje, za lep ta naš človeški svet, ena sama -
potrata (tvojega) časa.
Želim ti
prijeten dan!
Ni komentarjev:
Objavite komentar